Geneza teorije legitimnosti: prispevek k razpravi o naravi in upravičenosti oblasti in prava

Članek celovito analizira teorijo legitimnosti, umeščeno v kontekst sodobnega ustavništva, s poudarkom na vlogi ustavnega sodstva in razmerju med golo legalnostjo ter moralno-vsebinsko legitimnostjo kot upravičenostjo oblasti. Izhajajoč iz klasičnih socioloških (Weber in Luhmann) in pravno--teoretičnih (Kelsen, Schmitt in Radbruch) temeljev, avtor zagovarja prehod k materialnemu razumevanju legitimnosti, ki temelji na človekovih pravicah in socialni državi. Posebna pozornost je namenjena Habermasovemu deliberativnemu modelu, ki legitimnost vidi v racionalnem javnem diskurzu. Osrednji del besedila kritično obravnava judikalizacijo politike, posodnikovanje odločitev in ustavnosodno pravotvorje kot nujne elemente varovanja ustavne demokracije, hkrati pa opozarja na nevarnosti izpraznitve ustavne morale. Zaključek prinaša kritično refleksijo o novih izzivih digitalne dobe in neoliberalizma, ki zahtevajo redefiniranje ustavnih jamstev in aktivnejšo vlogo državljanov skozi civilno neposlušnost, kadar so temelji legitimnosti ogroženi. Članek sklene pomislek, da bi bilo treba teorijo legitimnosti na novo poustvariti, sicer brez pretrganja z njenim razvojem in genezo, vendar morebiti tudi z nekaterimi drugačnimi zaključki, kot so v politični in pravni filozofiji in teoriji prevladovali desetletja.

Ključne besede: teorija legitimnosti, Weber, Luhmann, Kelsen, Schmitt, Habermas, Dworkin, Rawls, razpravna legitimnost, diskurzivna in deliberativna demokracija, globalizacija, digitalizacija, slovenska ustavna kultura, morala, praksa.