Različni sistemi zagotavljanja dolgotrajne oskrbe kot odgovor na spremenjeno strukturo družine in demografsko situacijo

Potreba po dajatvah dolgotrajne oskrbe je predvsem posledica zmanjšanja osebne avtonomije v starosti, kar starajoči se evropski družbi lahko povzroča težave. Poleg tega tradicionalne družine, v katerih živita dve ali tri generacije, niso več običajne. Subjekti zasebnega prava niso več zmožni zagotavljati var- nosti. Zato so bili (in so še zmeraj) potrebni družbeni ukrepi za zagotovitev varnosti. V prispevku so analizirane spremembe v strukturi socialnih tveganj in opredelitve v mednarodnem, evropskem in tujem pravu. Čeprav se države srečujejo s podobnimi težavami, se lahko odločijo za različne možnosti njiho- vega premagovanja. Po analizi pravno neustreznih rešitev pred spremembami so raziskani sistemi dolgotrajne oskrbe v nekaterih državah članicah. Njihova pravna narava je zelo raznolika, in sicer od sistemov sui generis (Avstrija) do socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, dopolnjenega z zasebnim za- varovanjem in socialno pomočjo (Nemčija), nacionalnega varstva vseh prebi- valcev (Španija) do mešanega sistema (Slovenija). Neenotnost urejanja lahko povzroča težave tudi pri koordinaciji dajatev dolgotrajne oskrbe v Evropski uniji. Eno od osrednjih vprašanj je povezano z izvajanjem oskrbe. Bi lahko trdili, da dajatve v naravi spodbujajo poklicno izvajanje dolgotrajne oskrbe, denarne dajatve pa neformalno, družinsko oskrbo? Ugotovljeno je, da je treba ohraniti tankočutno povezavo med družinskimi člani z zagotavljanjem zuna- nje, poklicne oskrbe.