Pitamičevo pismo Hansu Kelsnu iz leta 1957 razpravlja o temeljni normi, s katero sta se ukvarjala oba misleca. Pitamičeva zasluga je, da je bil prvi, ki je problem najbolj razločno metodološko razvozlal in ga oprl na Machovo ekonomijo mišljenja. Vse, kar je sledilo, je bilo »samo« še izpopolnjevanje in táko utemeljevanje, ki je v skladu z normativno čistostjo Kelsnove teorije prava. Pitamičeva temeljna norma je »kot magnetna igla, ki kljub vsem nihanjem kaže težnjo, da se drži ene smeri«. To smer potrebujejo vsi, ki jih zanima pravo kot življenjski pojav. Neizogibna antinomičnost prava in pomenska poroznost pravnih besedil znova in znova odpirata vprašanje, na katero pravno pravilo naj se opremo, kako naj ga razumemo in kako naj odločimo. Če hočemo ravnati odgovorno in če nočemo, da z nami kdorkoli manipulira in nas instrumentalizira, je nujno, da vemo za smer, v katero plujemo.
Pitamičevo pismo Hansu Kelsnu iz leta 1957 razpravlja o temeljni normi, s katero sta se ukvarjala oba misleca. Pitamičeva zasluga je, da je bil prvi, ki je problem najbolj razločno metodološko razvozlal in ga oprl na Machovo ekonomijo mišljenja. Vse, kar je sledilo, je bilo »samo« še izpopolnjevanje in táko utemeljevanje, ki je v skladu z normativno čistostjo Kelsnove teorije prava. Šlo je »samo« še za to, da je bilo treba ekonomijo mišljenja kot temeljni spoznavnoteoretični problem ustrezno normativizirati. Če te miselne predpostavke ne bi bilo, ne bi imeli temeljne norme, ki omogoča čisto normativno videnje prava. Temeljna norma je predpostavka, da grosso modo učinkoviti pravni red razlagamo kot »sistem objektivno veljavnih norm« (H. Kelsen).
Pitamičeva nadaljnja raziskovanja so ga vodila do tega, da je iskal skupni imenovalec pozitivnega in naravnega prava. V pismu izrecno poudari, da mora pravni red ustrezati »človeškemu bistvu«, in nadaljuje: »Vendar ima to, rekel bi, favoriziranje načela reda svoje meje, pri katerih prekoračenja norme ali odločitve, ki vsebuje grobo nečlovečnost, ne moremo imeti za pravno zavezujočo. Oba elementa, 'red' in 'človečnost', sta vsebovana že v naravi, ideji, pojmu prava in ju ni treba iskati v posebnem 'naravnem pravu'. Zato imam tudi jaz, vendar iz drugih razlogov kot Vi, posebno primarno naravno pravo za nepotrebno.«
Pitamičeva temeljna norma je »kot magnetna igla, ki kljub vsem nihanjem kaže težnjo, da se drži ene smeri«. To smer potrebujejo vsi, ki jih zanima pravo kot življenjski pojav. Neizogibna antinomičnost prava in pomenska poroznost pravnih besedil znova in znova odpirata vprašanje, na katero pravno pravilo naj se opremo, kako naj ga razumemo in kako naj odločimo. Če hočemo ravnati odgovorno in če nočemo, da z nami kdorkoli manipulira in nas instrumentalizira, je nujno, da vemo za smer, v katero plujemo.