Nekaj vprašanj (in odgovorov?) glede ureditve krivde v Rimskem statutu

Ureditev krivde ter pravne in dejanske zmote iz 30. oziroma 32. člena Rimskega statuta je novost v statutih mednarodnih in hibridnih sodišč. Članek proučuje ureditev (ne)prištevnosti, podrobnejšo zgradbo naklepa in pravne zmote. Na ureditev »psihičnega elementa« v Rimskem statutu je mogoče gledati z dveh strani. Na eni strani pomeni velik napredek, saj so prvič v zgodovini mednarodnega kazenskega prava splošna pravila o krivdi izrecno zapisana. Na drugi strani pa pokaže ureditev v statutu in Zakonskih znakih kaznivih dejanj ob pozornejšem pregledu množico nasprotij, zlasti med statutom in Zakonskimi znaki. Prvi odstavek 30. člena vsebuje splošno pravilo, ki naj bi veljalo v vseh, razen v izjemnih primerih, a je teh izjemnih primerov veliko. Od vseh neskladij med statutom in Zakonskimi znaki so seveda najbolj sporni primeri, ko Znaki kaznivih dejanj znižujejo standard za krivdo in s tem širijo kazensko odgovornost storilcev. Poleg tega vprašanje krivde, čeprav imamo splošna pravila, ostaja vprašanje posebnega dela. Tudi MKS ni kritično in precej znižuje standarde iz statuta.