Avtor obravnava vprašanje zastaranja kondikcijskega zahtevka, ki nastane kot
posledica ničnosti pogodbe. Zakon določa, da uveljavljanje ničnost ne zastara.
To pravilo se nanaša na izpolnitev pogodbenih obveznosti. Ne sme pa se ga
razširiti na kondikcijske zahtevke. Kondikcijski zahtevki so v skladu z uveljavljeno
sodno prakso predmet zastaranja. Pri tem sta bistveni naslednji stališči.
Uveljavljanje kondikcijskega zahtevka je v prosti presoji oziroma je predmet
svobodne odločitve pogodbene stranke. Če pogodbena stranka nične pogodbe
ne uveljavlja kondikcijskega zahtevka, ga pač ne uveljavlja. Negotovost glede
uveljavljanja kondikcijskega zahtevka pa ne sme biti trajna. Zato kondikcijski
zahtevek zastara in pri tem naj velja, da zastaranje teče od trenutka, ko se je pogodbena
stranka zavedala ali bi se morala zavedati, da je pogodba nična in da
ima iz tega naslova kondikcijski zahtevek. Ničnost ni podlaga, ki bi opravičevala,
da bi imela katerakoli od pogodbenih strank nične pogodbe kakršnokoli
korist. Korist je treba vrniti in pogodbena stranka, ki korist vrača, mora tudi
sama imeti zahtevek za vračilo tistega, kar je sama izpolnila.
Ključne besede: ničnost, zastaranje, neopravičena obogatitev, kreditna pogodba,
nepošteni pogodbeni pogoji.