Pojem storilstva v kazenskem pravu

Razmejitev storilstva in udeležbe že od nekdaj velja za eno težjih vprašanj teorije kazenskega prava. Hkrati gre za zelo pomembno praktično vprašanje, saj je od njega odvisna višina kazni, v nekaterih primerih pa razmejitev celo odloča o tem, ali bo nekdo kaznovan ali ne. V slovenski pravni literaturi je bilo že precej pozornosti namenjene izseku iz tega problema: razmejitvi sostorilstva in pomoči, manj zanimanja pa je bilo deležno vprašanje lastnosti, ki storilstvo na splošno razločujejo od udeležbe. Temu vprašanju se avtor članka posveti z analizo objektivnih, subjektivnih in mešanih teorij storilstva, med katerimi ima danes vodilno vlogo teorija o oblasti nad dejanjem. Avtor predstavi odlike teorije o oblasti nad dejanjem, hkrati pa opozori tudi njen omejeni doseg (teorija ni neposredno uporabna, kadar imamo opraviti z delicta propria, last­noročnimi kaznivimi dejanji, opustitvenimi kaznivimi dejanji in kaznivimi dejanji iz malomarnosti). Kljub navedenim omejitvam teorija o oblasti nad dejanjem v večini primerov, ki zaznamujejo pravosodni vsakdanjik, pripelje do ustreznih rezultatov, zato se avtor zavzema za njeno upoštevanje tudi v slovenskem kazenskem pravu.