Uveljavljanje pravice narodov do zunanje samoodločbe

Prispevek obravnava pravico narodov do zunanje samoodločbe z vidika mednarodnega prava človekovih pravic in prava mednarodnih oboroženih spopadov. Pravica do zunanje samoodločbe je opredeljena kot pravica naroda do opredelitve lastnega političnega statusa in socialno-ekonomskega razvoja brez tujega vmešavanja. Prispevek sledi tezi, da je zunanja samoodločba kolektivna pravica univerzalne narave, ki jo uživajo vsi narodi. Posebna pozornost je posvečena pogojem za njeno uresničitev (pogoj naroda, hudih kršitev človekovih pravic ter nemožnosti drugačne rešitve) in pravici do odcepitve, ki naj se dopusti le v izrednih okoliščinah kot edina še preostala možnost za popravo krivic in zlorab, ki jih je narod utrpel. Nazadnje so obravnavane narodnoosvobodilne vojne kot mednarodni oboroženi spopadi, v katerih se narodi bojujejo za samoodločbo, in narodnoosvobodilna gibanja kot legitimni nosilci pravice do zunanje samoodločbe.