Zakonski znak zavestno: o poroznosti ločnice med subjektivno platjo biti kaznivega dejanja in krivdo

V prispevku je obravnavano vprašanje pomena zakonskega znaka zavestno oziroma vedoma, ko ga zakonodajalec uporabi v posebnem delu kazenskega zakonika. Ob tem se po začetnem premisleku o morebitni redundantnosti pojma kot rdeča nit razprave kaže vprašanje, ali se zakonski znak zavestno nanaša na objektivno-subjektivni kompleks biti kaznivega dejanja na eni ali celo na krivdo kot grajo storilčevega vedenja na drugi strani. Zaradi več mogočih odgovorov na postavljeno vprašanje se problematika izkaže za izmuzljivo in večplastno. V nekaterih primerih se zdi, da želi zakonodajalec celo vzpostaviti preživeto teorijo krivde in s tem grobo poseči v razumevanje splošnega pojma kaznivega dejanja, kot ga razumemo v skladu s splošnim delom kazenskega zakonika. Na drugih mestih pa v teoriji na primer zasledimo stališče, da zakonski znak zavestno odkazuje na direktni naklep storilca. V prispevku so zato začrtane jasne smernice za pomoč pri kazenskopravnem razlogovanju uporabnika prava, ko ta v opisu kaznivega dejanja naleti na pojem zavestno ali vedoma.

Ključne besede: zavestno, vedoma, subjektivni zakonski znaki, krivdni zakonski znaki, direktni naklep, splošni pojem kaznivega dejanja