Evropsko državljanstvo sestavlja omejen obseg pravic, ki pripadajo državljanom držav članic. Državljani EU uresničujejo te pravice v razmerju do drugih držav članic, v katere se preselijo, redkeje pa tudi do svojih matičnih držav. Zadeva Dereci in drugi proti Avstriji obravnava slednji položaj kot del nove doktrine državljanstva EU. S sodbo Dereci in drugi proti Avstriji je Sodišče EU razlago o preprečitvi dejanskega izvrševanja bistvene vsebine pravic državljanov Unije, ki bi bili prisiljeni zapustiti ozemlje Evropske unije (zadeva Ruiz Zambrano, C-34/09, sodba z dne 8. marca 2011), omejilo na najbolj izjemne okoliščine, ko bi bil državljan Unije zaradi zavrnitve dovoljenja za prebivanje družinskemu članu dejansko prisiljen zapustiti območje Unije. Članek analizira vpliv te sodbe na povezane pravice, emigracijsko in imigracijsko politiko držav članic, finančne posledice odločitve, vlogo nacionalnega prava in primerjavo s Slovenijo, pri čemer zaključuje, da merilo zapustitve ozemlja Unije ne bi smelo biti edina izjemna okoliščina, zaradi katere bo državljanu Unije preprečeno izvrševanje bistvene vsebine pravic, ki izhajajo iz statusa državljana Unije. To namreč precej nasprotuje prizadevanjem Unije za izboljšanje položaja otrokovih pravic in priznavanju pomena starševstva, v nasprotju s katerim bi bilo državljanstvu Unije »odvzet polni učinek«.