Ne glede na to, ali se nad dolžnikom vodi postopek zaradi insolventnosti ali postopek preventivnega prestrukturiranja, običajno samo ukrepi finančne narave niso dovolj koreniti poseg v poslovanje podjetja, da bi odpravili vzroke za nastanek insolventnosti. Zato so tudi v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) predvideni drugi ukrepi za odpravo vzrokov insolventnosti. Avtorica v uvodu povzema nekaj osnovnih opredelitev insolventnosti in prestrukturiranja, kot izhajajo iz ZFPPIPP. V nadaljevanju se osredotoči na celovito pripravo načrta finančnega in poslovnega prestrukturiranja, kot ga opredeljuje mednarodna praksa in je v veljavi pri načrtovanjih preobratov poslovanja v podjetjih. Avtorica poudarja, da postopkov, ki jih opisuje, ni nujno opravljati zgolj v fazi, ko je podjetje že ugotovilo znamenja insolventnosti, temveč bi jih morali izvajati vsi, ki so zaznali finančne težave.

Prispevek obravnava problematiko lastninske pravice javnih zavodov nad premoženjem, ki ga uporabljajo za opravljanje svoje dejavnosti. Leta 1991 sprejet Zakon o zavodih je statusno uredil področje javnih zavodov, vendar pa je ostalo veliko vprašanj odprtih. Poleg številnih drugih je ostalo nejasno temeljno vprašanje glede lastništva nad premoženjem javnih zavodov, v povezavi s 65. členom Zakona o zavodih, ki je določil, da premoženje, s katerim zavod upravlja, postane lastnina njegovega ustanovitelja. Nekateri javni zavodi so od sprejetja Zakona o zavodih dalje še naprej samostojno pridobivali nepremičnine in se vknjižili v zemljiško knjigo kot lastniki ter ustanavljali hčerinske družbe, zato je postalo zelo pomembno vprašanje, ali je javni zavod glede na določbe Zakona o zavodih sploh lahko lastnik tega premoženja. Že dalj časa se pripravljajo zakonske spremembe, ki bodo korenito spremenile ureditev javnih zavodov in s tem najverjetneje rešile tudi vprašanje v zvezi z njihovim premoženjem. Nov zakon je bil že večkrat v javni obravnavi, vendar še do danes ni bil sprejet. Vendar pa se postavlja vprašanje tudi, ali je tak zakon res rešitev za vse težave v zvezi s premoženjem javnih zavodov.

Evropsko državljanstvo sestavlja omejen obseg pravic, ki pripadajo državljanom držav članic. Državljani EU uresničujejo te pravice v razmerju do drugih držav članic, v katere se preselijo, redkeje pa tudi do svojih matičnih držav. Zadeva Dereci in drugi proti Avstriji obravnava slednji položaj kot del nove doktrine državljanstva EU. S sodbo Dereci in drugi proti Avstriji je Sodišče EU razlago o preprečitvi dejanskega izvrševanja bistvene vsebine pravic državljanov Unije, ki bi bili prisiljeni zapustiti ozemlje Evropske unije (zadeva Ruiz Zambrano, C-34/09, sodba z dne 8. marca 2011), omejilo na najbolj izjemne okoliščine, ko bi bil državljan Unije zaradi zavrnitve dovoljenja za prebivanje družinskemu članu dejansko prisiljen zapustiti območje Unije. Članek analizira vpliv te sodbe na povezane pravice, emigracijsko in imigracijsko politiko držav članic, finančne posledice odločitve, vlogo nacionalnega prava in primerjavo s Slovenijo, pri čemer zaključuje, da merilo zapustitve ozemlja Unije ne bi smelo biti edina izjemna okoliščina, zaradi katere bo državljanu Unije preprečeno izvrševanje bistvene vsebine pravic, ki izhajajo iz statusa državljana Unije. To namreč precej nasprotuje prizadevanjem Unije za izboljšanje položaja otrokovih pravic in priznavanju pomena starševstva, v nasprotju s katerim bi bilo državljanstvu Unije »odvzet polni učinek«.