Avtor obravnava Montesquieujevo podobo sodnika, ki ima v zgodovini teorije in filozofije prava ikoničen status, skozi doktrino delitve oblasti, kot jo Montesquieu predstavi v razpravi Duh zakonov. Montesquieujeva razprava mestoma deluje neskladno, pravu pripisuje pomembno družbeno vlogo, vendar zavrača stalno sodno telo, ki bi pravni red prilagajalo družbeni stvarnosti. Ločitev so- dne od izvršilne oblasti določi kot kriterij zmernosti režima, toda zanj je sodna oblast nična. Ta neskladnost izvira iz naravnopravne epistemologije, ki zavrača ustvarjalnost in slavi odkrivanje zakonov. Montesquieujeva podoba sodnika pride še bolj do izraza v kodifikacijski ideologiji 19. stoletja, v kateri prevladajo ideali popolnosti in jasnosti kodeksa. Togo postavljena doktrina delitve oblasti lahko Montesquieujevega anemičnega sodnika upraviči le zunaj dejanskih okoliščin sodniškega odločanja, saj sodnik prava dejansko ne odkriva (dedukcija), temveč ga ustvarja (interpretacija).

Ključne besede: Montesquieu, delitev oblasti, pravo, sodna oblast, zakonodajna oblast.

Slovenska Ustava ureja individualne in kolektivne manjšinske pravice avtohtonih italijanske in madžarske narodne manjšine ter položaj v Sloveniji živečih Romov. Zato je bila kritizirana, ker ne določa manjšinskega varstva za slovenske državljane, ki pripadajo narodom in narodnostim iz nekdanjih jugoslovanskih republik, s čimer so mišljene »nove manjšine«. Poleg tega avstrijski organi vztrajno pozivajo Slovenijo k podelitvi manjšinskih pravic v Ustavi posameznikom, ki pripadajo nemško govoreči etnični skupini v Sloveniji. V luči kritičnih pripomb, ki jih je sprejel Svetovalni odbor po Okvirni konvenciji za varstvo narodnih manjšin v svojem Petem mnenju za Slovenijo, članek prikaže varstvo narodnih manjšin v mednarodnem pravu. Avtorica ugotavlja, da je veljavna ureditev narodnih manjšin v Ustavi v skladu z mednarodnopravnimi zahtevami glede manjšinskega varstva. Še več, Svetovalni odbor po Okvirni konvenciji za varstvo narodnih manjšin je s pozivom Sloveniji, naj prouči po- delitev nemško govoreči etnični skupini in novim manjšinam dostop do ustav- no varovanih manjšinskih pravic, ravnal ultra vires. Ne glede na to so zahteve novih manjšin po ustavnem manjšinskem varstvu legitimne. V pristojnosti Državnega zbora je, da prouči te zahteve.

Ključne besede: individualne in kolektivne manjšinske pravice, Ustava, narodne manjšine in mednarodno pravo, regionalne in posebne pogodbe o varstvu narodnih manjšin, pristojnost nadzornih teles za narodne manjšine in notranje pravo držav pogodbenic.

Vse pravice, ki v slovenskem pravnem redu pripadajo bolnikom s celiakijo, so omejene izključno na otroke do 18. oziroma v primeru šolanja do 26. leta starosti. Tako stanje, v katerem odrasli bolniki s celiakijo zaradi svoje bolezni s strani države ali zavarovalne skupnosti ne uživajo nikakršne pomoči, pomeni kršitev njihove pravice do zdravstvenega varstva. Z namenom ureditve tega področja, članek prek presoje primerjalnopravnih ureditev, ki so v grobem razdeljene v štiri skupine: 1. dodatek k socialni pomoči, 2. pavšalne dajatve, 3. dajatve v naravi in 4. davčne olajšave, obravnava vprašanje, katera od ureditev bi bila najprimernejša za slovenski pravni red. Čeprav se na teoretični ravni kot zelo privlačna nakazuje opcija pavšalnih dajatev, avtorica meni, da je zaradi nemožnosti umestitve takih dajatev v katerokoli od področij prava socialne varnosti najprimernejša možnost zagotavljanje pravic v obliki davčnih olajšav.

Ključne besede: celiakija, pravice bolnikov, zdravstveno varstvo, obvezno zdravstveno zavarovanje, socialne pomoči, davčne olajšave, pravo socialne varnosti, Slovenija.

Članek obravnava značilnost socialističnih in nekaterih postsocialističnih pravnih redov – objavljanje dejansko ali celo pravno zavezujočih »stališč o vprašanjih sodne prakse« najvišjih sodišč. Nanje se gleda kot na sredstvo za zagotavljanje enotnosti in koherentnosti sodne prakse, pojavljajo pa se v obliki abstraktnih pravnih stališč, ki se ne sklicujejo na konkreten primer in pod plaščem razlage zakona pogosto vpeljujejo nova pravna pravila. Analiza te posebne vrste sodnega ustvarjanja prava temelji na več primerih smernic Vrhovnega sodišča Ruske federacije, izdanih med leti 2015–2020 v zvezi z nedavno obsežno reformo ruskega civilnega zakonika. Kot izhaja iz obravnavanih smernic, ima Vrhovno sodišče precejšnjo avtonomijo pri razlagi prava, njegova stališča pa pogosto znatno odstopajo od zakonskih določb.

Ključne besede: pravni viri, smernice vrhovnih sodišč, razlaga, sodniško ustvarjanje prava, postsocialistični pravni sistemi, reforma ruskega civilnega zakonika.

Položaj zaposlenih v zasebnih vojaških in varnostnih podjetjih (ZVVP) v med- narodnem pravu oboroženih spopadov je kompleksen in nedorečen, saj se nji- hov pravni status določa individualno, odvisno od narave njihovega dela in intenzitete sodelovanja z državo. Razjasnitev tega statusa je pomembna pred- vsem zaradi spoštovanja mednarodnega prava ter regulacije dejavnosti ZVVP. Uslužbenci ZVVP se lahko štejejo za borce ali civiliste, odvisno od njihove vloge in načina sodelovanja v oboroženih spopadih. Le izjemoma, ob izpolnitvi določenih pogojev, bi jih lahko šteli za plačance. Na njihov status vpliva tudi povezanost z oboroženimi silami države. Pomembno je razlikovanje med neposrednimi dejanji, usmerjenimi v škodovanje sovražniku, in posrednimi dejavnostmi, ki jih izvajajo v podporo vojaškim operacijam. Presoja stopnje vpletenosti posameznika v sovražnosti mora upoštevati kontekst, namen in posledice njegovih dejanj ter stremeti k iskanju ravnotežja med zaščito civilistov in vojaškimi potrebami.


Ključne besede: zasebna vojaška in varnostna podjetja, civilisti, plačanci, borci, oborožene sile, mednarodno pravo oboroženih spopadov, mednarodno humanitarno pravo, Montreujski dokument, Ženevske konvencije in dopolnilni protokoli.