Avtorica prikaže zapletenost in nepreglednost veljavne pravne ureditve ukrepov za varstvo koristi otrok. Zapletenost ureditve po njenem mnenju upočasnjuje odločanje in ogroža pravico do odločanja v razumnem roku, nepreglednost pa zmanjšuje pravno varnost staršev in otrok. Pravna ureditev ukrepov za varstvo koristi pa ni samo zapletena in nepregledna, temveč je tudi pomanjkljiva z vidika otrokovih pravic v upravnem postopku.

Razmislek o tem, kako daleč naj gre pri določanju očetovstva prizadevanje za genetično resnico, je v našem pravnem prostoru dokončno spodbudilo ustavno sodišče, ki je presojalo dopustnost časovnega omejevanja pravice do ugotavljanja očetovstva. V luči te odločbe se večina rokov za vložitev tožb v zvezi z določanjem starševstva kaže kot nedopustno omejevanje pravice zvedeti za svoj izvor oziroma za svoje starševstvo.