Načelo absolutnih prednosti (angl. absolute priority rule) je temeljno načelo insolvenčnega prava, ki določa, da morajo biti v insolvenčnih postopkih najprej v celoti poplačani vsi upniki, preden lahko premoženje ali poplačilo prejmejo družbeniki dolžnika. Poleg tega to načelo določa, da nižje razvrščeni razredi upnikov niso upravičeni do poplačila, dokler višje razvrščeni razredi niso poplačani v celoti. Na pomen tega pravila sta že leta 1928 opozorila Bonbright in Bergeman. Dosledna uporaba načela absolutnih prednosti v stečajnih postopkih je teoretično nesporna, ekonomsko učinkovita in povsem logična. Zato glede njegove uporabe v teh postopkih praviloma ni dilem. Nasprotno pa razlogi za dosledno uporabo tega načela v postopkih reorganizacije niso tako jasni in prepričljivi. Mednarodna literatura na to temo je obsežna, vendar so med avtorji še vedno precejšnja nesoglasja glede vprašanja, ali je stroga upora- ba načela ekonomsko učinkovita tudi v postopkih finančnega prestrukturiranja. Ta članek prispeva k razpravi na dveh ravneh: prvič, z jasnim pregledom teorij o vlogi načela absolutnih prednosti v postopkih finančnega prestrukturiranja, in drugič, z dodatnimi spoznanji iz slovenske zakonodaje ter empirično analizo prakse v Sloveniji.

Ključne besede: načelo absolutnih prednosti, prisilna poravnava, stečaj, insolventnost, postopki zaradi insolventnosti.