Avtorja obravnavata položaj preživninskih terjatev v razmerju do terjatev drugih
upnikov, in sicer v izvršbi ter v postopku osebnega stečaja. Njuna analiza
zajema dve pomembni vprašanji: (1.) kakšen je ustavno dopusten relativen
položaj preživninskih upnikov v primerjavi s preostalimi upniki ter pomembneje
(2.) koliko so različna pravna pravila pri poplačilu preživninskih terjatev
v izvršilnih in stečajnih postopkih ustavno dopustna in pravno-ekonomsko
logična. Izhodišče njunega prispevka sta dve odločbi Ustavnega sodišča RS,
in sicer odločba U-I-47/15 z dne 24. septembra 2015, v kateri je Ustavno sodišče
poseglo v ureditev, ki je dopuščala, da se v postopku izvršbe iz kupnine
za prodano nepremičnino prednostno poplačajo tudi tiste preživnine, ki so
zapadle prej kot eno leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, in
odločba U-I-21/16-14 z dne 5. decembra 2018, s katero je Ustavno sodišče odločilo,
da različna obravnava položaja otroka kot prednostnega preživninskega
upravičenca v izvršbi in osebnem stečaju takrat, kadar se poplačuje zapadla
in neplačana preživnina iz kupnine za prodano dolžnikovo nepremičnino, ni
neustavna. Avtorja zastopata stališče, da za različen položaj terjatev preživninskih
upravičencev – otrok ni nobenega pravnega ali pravno-ekonomskega razloga
in da tako razlikovanje kaže na nesistemski pristop pri urejanju dveh zelo
sorodnih postopkov prisilnega poplačila terjatev iz naslova neplačane zakonite
preživnine, pri skupini upnikov – otrok, ki jim Ustava jamči posebno pravno
varstvo, kadar se dolg poplačuje iz dolžnikove nepremičnine. Avtorja hkrati
tudi menita, da je argumentacija Ustavnega sodišča v zadevi U-I-21/16-14, ki
je bila na Ustavnem sodišču sprejeta celo soglasno, šibka in temelji na napačni
logični premisi, hkrati pa nasprotuje spoznanjem teorije insolvenčnega prava
zadnjih 50 let.
Ključne besede: preživnina, izvršba, osebni stečaj, zavarovana terjatev, prednostna
terjatev.