Brezdomstvo je resen problem po vsem svetu. Nekoč dokaj redek, je zdaj pereč
problem v Združenih državah Amerike, kjer je število brezdomcev leta 2023
doseglo rekordno raven, zlasti v več zahodnih zveznih državah, vključno s Kalifornijo
in Oregonom. Temeljne vzroke je mogoče iskati predvsem v težavah
z duševnim zdravjem, odvisnostih, nizkih dohodkih in zlasti pomanjkanju cenovno
dostopnih stanovanj. Moški so pogosteje brezdomci kot ženske. Ljudje
ameriškega indijanskega, aljaškega domorodnega ali domorodnega porekla ter
ljudje temnopoltega, afroameriškega ali afriškega porekla prav tako doživljajo
višje stopnje brezdomstva kot celotno prebivalstvo. Prebivalci skupnosti, kjer
je brezdomstvo naraslo, so politike pozvali, naj sprejmejo ukrepe za zajezitev
problema. Da bi zmanjšala število taborišč ali šotorskih mest in da bi pomirila
svoje volilne volivce, so mesta sprejela uredbe, ki omogočajo civilne in
kazenske sankcije za tiste, ki spijo zunaj. Ti zakoni so bili izpodbijani na sodiščih,
zlasti na pacifiškem severozahodu. Brezdomci so naleteli na naklonjenost
sodnikov zveznega prizivnega sodišča devetega okrožja, ki je v več primerih
razsodilo, da odloki proti taborjenju kršijo klavzulo o krutih in nenavadnih
kaznih osmega amandmaja ustave ZDA. Ob koncu mandata leta 2024 je konservativni
blok vrhovnega sodišča Združenih držav razveljavil sodbo sodišča
devetega okrožja v zadevi City of Grants Pass proti Johnsonu in s tem dopustil
veljavnost teh odlokov. Avtor meni, tako kot nasprotniki v tem primeru, da je
kaznovanje brezdomcev kontraproduktivno in da je boljša, cenejša in sočutnejša
dolgoročna rešitev, da mesta primarno sprejmejo stanovanjske politike,
primerljive tistim na Finskem in v drugih evropskih državah.
Ključne besede: brezdomstvo, revščina, kriminalizacija brezdomstva, Amerika,
ZDA, osmi amandma, krute in nenavadne kazni.