Zastaranje kazenskega pregona je eden temeljnih postulatov sodobne pravne
države. Po določenem času kaznivih dejanj preprosto ni več smiselno preganjati.
V navezi z zastaranjem pa se pojavlja tudi vprašanje roka, ki ga država postavi
za ponovno sojenje oziroma dokončanje kazenskega postopka, kadar Vrhovno
sodišče po vložitvi izrednega pravnega sredstva razveljavi pravnomočno obsodilno
sodbo ali je slednja razveljavljena po vložitvi ustavne pritožbe oziroma
po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti, ko Evropsko sodišče za človekove
pravice ugotovi kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tukaj se
postavljajo številne dileme. Ali zastaralni roki za temeljno kaznivo dejanje v
tem postopku še vedno veljajo? Če ne, ali potem država določi nov zastaralni
rok, v katerem mora sodišče končati ta ponovljeni postopek? In če ga določi,
ali je to sploh zastaralni rok ali je to povsem neki drugi rok, ki nima lastnosti
zastaranja? Avtorja preučita navedene dileme, pri čemer poudarita naravo tega
roka, kjer gre po vsebini lahko le za zastaralni rok. Hkrati menita, da država
predmetni rok lahko uporabi le enkrat. Če bi država ta rok lahko uporabila
večkrat – torej za več ponovitvenih sojenj, potem pravne varnosti ni, saj posameznik
nikoli ne bo rešen negotovosti posegov v njegove človekove pravice.
Ključne besede: zastaranje, rok za dokončanje postopka, kazenski pregon,
Evropsko sodišče za človekove pravice, pravica do poštenega sojenja.