Evropska unija (EU) kljub očitnemu staranju lastnega prebivalstva in pomanjkanju delovne sile v svojih državah članicah naraščajoče število migrantov v EU vse bolj obravnava tudi kot varnostno tveganje. Z namenom preprečevati nezakonite vstope na ozemlje EU je sklenila več pravnih in političnih spora zumov s tretjimi državami. Pri tem se med drugim postavlja vprašanje, koliko je ureditev iz teh sporazumov skladna z obveznostmi EU in njenih članic na področju človekovih pravic, zlasti univerzalno priznanih ekonomskih in socialnih pravic. Ta članek se osredotoča na dogovore, sklenjene po letu 2015 s Turčijo, Tunizijo in Mavretanijo, saj se leto 2015 pogosto označuje kot tako imenovani vrhunec migracijske krize v EU, ti dogovori pa so bili v javnosti predvsem z vidika zagotavljanja človekovih pravic najbolj kritizirani. V tem kontekstu avtorici analizirata, ali je EU pri sklepanju teh sporazumov ustrezno upoštevala, da je treba migrantom zagotoviti vsaj minimalni standard spoštovanja univerzalno priznanih ekonomskih in socialnih pravic. Avtorici opozarjata tudi na pristojnosti institucij EU za sklenitev takih mednarodnih pogodb in možnost njihove sodne presoje v EU.
Ključne besede: Evropska unija, migracije, migracijski dogovori, Turčija, Tunizija, Mavretanija, ekonomske in socialne pravice, skupna zunanja in varnostna politika Evropske unije.