Zunajsodna razveza zakonske zveze v mednarodnem zasebnem pravu Evropske unije

V zadnjih dveh desetletjih je v številnih državah članicah Evropske unije (EU) mogoče zaznati izrazit trend različnih oblik zunajsodnih razvez zakonske zveze, katerih primarni cilj je razbremenitev sodnega sistema. Zakoncem se omogoča sporazumna razveza pred organi brez formalnega statusa sodišča, kot so notarji ali matičarji. Ureditve držav članic se pri tem bistveno razlikujejo – tako glede vrste pristojnega organa kot tudi glede njegove vloge v postopku. Nekateri organi imajo zgolj formalno funkcijo potrditve soglasja, drugi pa so vsebinsko pristojni za presojo pogojev razveze, vključno z možnostjo njene zavrnitve. Slovenski zakonodajalec je s sprejemom Družinskega zakonika (DZ) leta 2019 to pristojnost zaupal notarjem. Zunajsodne razveze sprožajo pomembna vprašanja na področju mednarodnega zasebnega prava EU, zlasti glede uporabljivosti uredb Bruselj IIb in Rim III, ki zavezujeta zgolj sodišča držav članic. Avtor analizira, koliko se navedeni uredbi lahko uporabljata za razveze pred nesodnimi organi, in kritično presoja funkcionalni kriterij, ki ga je Sodišče EU oblikovalo v zadevah Sahyouni in Senatsverwaltung. Navedena sodna praksa je analizirana tudi v luči notarske razveze po 97. členu DZ.

Ključne besede: Uredba Bruselj IIa, Uredba Bruselj IIb, Uredba Rim III, Senatsverwaltung, sodna odločba, odločba, javna listina, notar.