Pri pregledu sodne prakse v individualnih delovnih sporih, povezanih s prenehanjem delovnega razmerja, je zaslediti številne različno oblikovane tožbene zahtevke, ki z vidika civilnega procesnega prava pogosto niso ustrezni. Le ob ustrezno oblikovanem tožbenem zahtevku ugodilna sodna odločba pomeni učinkovito varstvo pravic.

V prispevku je avtorica prikazala različne načine boja proti diskriminaciji na podlagi invalidnosti, predvsem v luči spreminjanja definicije invalidnosti oziroma diskriminacije na podlagi invalidnosti. Opozorila je na ureditev v mednarodnih aktih, aktih Evropske unije ter na slovensko ustavnopravno in zakonsko ureditev skupaj s sodno prakso. Sodobna protidiskriminacijska zakonodaja postavlja v ospredje posameznika, ne skupine posameznikov, le tako se vsakomur omogoči enake možnosti. Opisana sprememba je povezana s spremembo definicije invalidnosti – od definicije, ki temelji na medicinskem modelu invalidnosti, k definiciji, ki temelji na družbenem modelu invalidnosti; sprememba se odraža tako v mednarodnopravnih aktih kot v notranjepravnih aktih. Poleg tega ni bistvena definicija, ki opiše invalidnost, ampak definicija, ki opiše ravnanje diskriminacije na podlagi invalidnosti, saj namen ni zaščita posamezne skupine posameznikov, ampak odprava diskriminacije, ki temelji na določenem merilu – invalidnosti. V zvezi z odpravo diskriminacije se pou­darja tako formalna enakost kot enake možnosti; gre za aktivno delovanje družbe, da omogoči enakost možnosti za invalida in neinvalida. Le pri ek­stenzivnem razumevanju načela nediskriminacije se invalidu zagotovi dejansko enakopravna vključitev in participacija v socialno, predvsem delovno okolje.