V Parizu se je zgodil umor. Pred sodiščem pričajo vse priče v breme obtoženca. Po naključju je sodnik osebno videl obtoženca v času umora v Orleansu. Mora sodišče obtoženca skladno z dokazi, predloženimi v postopku, obsoditi na smrt? Ali pa lahko odloči, oziroma celo mora odločiti po svoji vesti in ga oprostiti? To je bilo vprašanje, o katerem so v zvezi z upoštevanjem vesti sodišča največ razpravljali v času od leta 1100 do leta 1600. V tej razpravi so sodelovali pravniki, izvedeni v posvetnem in v kanonskem pravu, pa tudi moralni teologi (na primer v priročnikih za spovednike). Prevladujoče mnenje, ki so ga zastopali Azo, Hostiensis in sv. Tomaž Akvinski, je bilo, da bi moralo sodišče pri odločanju o dokazih, ki so jih predložile stranke, izključiti vsako osebno vednost, ki ne bi izhajala iz allegata et probata. Kljub temu pa so vedno obstajala odklonilna mnenja, pa tudi prevladujoče mnenje je bilo manj rigorozno, kot je trdila novejša literatura.