Pogajanja o priznanju krivde so procesni institut, ki je bil nedavno uveden tudi v slovenski kazenski postopek. Njegova temeljna značilnost je, da tožilec obdolžencu v zameno za priznanje krivde ponudi nižjo kazen (kot bi jo bil deležen obdolženec v kazenskem postopku). Obdolženec pa se v zameno za nižjo kazen odpove pravici do sojenja z vsemi procesnimi jamstvi. Avtorica v prispevku osvetli ta institut z različnih zornih kotov. V prvem delu predstavi prednosti, ki jih prinaša reševanje kazenskih zadev s priznanjem krivde za posamezne udeležence kazenskega postopka: tak način reševanja kazenskih zadev prinaša koristi tako tožilcu (ker je učinkovit, ekonomičen in povečuje uspešnost pregona) in obrambi (zaradi nižje kazni in izogiba stigmatizaciji) kot tudi sodišču (skrajšanje postopkov občutno razbremeni sodišče) in celo širši javnosti, vključno z žrtvami kazenskega postopka (ker zagotavlja obsodbo storilca kaznivega dejanja v kratkem času). V drugem delu pa avtorica predstavi kritike zgolj utilitarističnega pogleda na pogajanja o priznanju krivde. Pogajanja o priznanju krivde so gotovo institut, ki pomembno spreminja dinamiko kazenskega postopka (o krivdi in kazni se pogaja, in ne več sodi, tožilec in obramba pri tem sodelujeta, tožilec pa delno prevzame že funkcijo sojenja) in lahko celo spodkoplje nekatere temeljne postulate pravičnega in poštenega postopka (zlasti če tožilci in odvetniki uporabljajo sporne prakse, kot kažejo izkušnje iz ZDA), zaradi česar se lahko dodatno zmanjša tudi zaupanje javnosti v kazenski pravosodni sistem. Avtorica sklene, da se je treba vseh potencialnih nevarnosti, ki jih vnašajo pogajanja o priznanju krivde v kazenski postopek, dobro zavedati, kajti ozaveščanje je prvi pogoj za preprečitev takih odklonov v praksi.

V članku avtor obravnava dokazna sredstva, ki so po slovenski zakonodaji dopustna za dokazovanje dejstev v davčnih postopkih. Avtor primerja stališča teorije in (upravne ter upravno-sodne) prakse ter ugotovi, da si nasprotujejo. Medtem ko teorija zagovarja, da je dejstva dopustno dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi, ki so ustrezna in primerna, pa se v upravni praksi upoštevajo le listinski dokazi. Avtor se strinja s teorijo in kritično oceni stališče upravne prakse, ki jo podpira tudi sodna praksa. Poudari tudi, da se pravila, ki določajo, da lahko davčni zavezanci uveljavljajo določene pravice le, če predložijo listino, pogosto zamenjujejo z dokaznimi pravili. To napačno razumevanje je glavni razlog za napačno razlago dokaznih pravil.

V prispevku avtorica obravnava pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja (izročilno pogodbo) kot eno tistih pogodb, ki imajo pomembne dednopravne elemente oziroma posledice. Opozarja na dileme, ki se pojavljajo v notarski in sodni praksi pri sklepanju oziroma interpretaciji tovrstnih pogodb, in poskuša ponuditi odgovore, ki jih pojmuje za teoretično pravilne, hkrati pa so lahko tudi neposredno uporabljivi v praksi. Avtorica meni, da je za pravilno razumevanje problematike treba dobro poznati tako obligacijsko kot dedno pravo, predvsem pa njuno medsebojno prepletenost in soodvisnost. Ta v določenih primerih narekuje spoštovanje avtonomije volje pogodbenih strank, predvsem z vidika dispozitivne narave obligacijskopravnih določb, v spet drugih pa je treba spoštovati kogentne določbe (zlasti dednopravne). Avtorica predstavi tudi razmerje med izročilno pogodbo in darilno pogodbo, pogodbo o preužitku, pogodbo o odpovedi neuvedenemu dedovanju ter ureditev izročilne pogodbe v Nemčiji in Franciji.

Nepoštene poslovne prakse v razmerjih med podjetji in potrošniki (angl. business to consumer oziroma B2C) na ravni Unije ureja Direktiva 2005/29 o nepoštenih poslovnih praksah, ki pa (neposredno) ne pokriva poslovnih praks med konkurenti na trgu (angl. business to business oziroma B2B). Ker nepoštene poslovne prakse pogosto škodijo tako interesom potrošnikov kot konkurentov, se na prvi pogled zdi neprimerno, da je neposredno varovana le ena kategorija teh. Čeprav se zdi, da Direktiva 2005/29 s široko formulacijo nepoštenih poslovnih praks in posrednim varovanjem interesov konkurentov sicer omogoča zadovoljivo varstvo teh pod krinko varovanja interesov potrošnikov, podrobna analiza njenega besedila vseeno kaže na to, da vseh poslovnih praks, ki škodijo poštenim konkurentom, vendarle ni mogoče uvrstiti v podano definicijo in konkurentom zagotoviti celovitega varstva. Avtorica v prispevku najprej predstavi dualistično ureditev varstva pred nepošteno poslovno prakso in vsebino Zelene knjige o nepoštenih trgovinskih praksah v oskrbni verigi z živili in neživili med podjetji v Evropi. V drugem delu prispevka preučuje, kako široko interpretacijo varovanih interesov določbe Direktive 2005/29 dejansko omogočajo in v kolikšni meri je logiko varstva potrošnikov primerno prenesti v razmerja med podjetji, pri čemer se osredotoči na varstvo šibkejše stranke in interpretacijo standarda poštenosti.

Prispevek obravnava pravico biti slišan kot ključno načelo pravic obrambe v demokratični državi, kot se izraža v teoriji, primerjalno v EU ter slovenski ustavnosodni praksi v upravnih zadevah. Razumevanje pravice biti slišan, ki temelji na človekovem dostojanstvu in enakem varstvu pravic, je v upravnih postopkih specifično zaradi nadrejenega javnega interesa in materialne resnice. Po drugi strani je pomen udeležbe strank toliko večji, kot je prikazano v prispevku z analizo okoli 40 odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadnjih dvajsetih letih. Iz teorije in sodne prakse je mogoče razbrati več elementov pravice biti slišan, kot so vpogled v spis, obveščanje in vročanje, zastopanje, obrazložitev odločitve in pravno varstvo. Slovensko Ustavno sodišče pri razlagi teh načel in pravil deluje zmerno aktivno, kar omogoča nadaljnji vrednostno usmerjen razvoj pravice biti slišan v upravnih razmerjih.

Namen prispevka je na podlagi besedila 18. člena DKPMP, pripravljalnega dela DKPMP, doktrine in dosedanje sodne prakse pojasniti vsebino obveznosti države med podpisom in uveljavitvijo mednarodne pogodbe (vmesna obveznost). Iz prispevka izhaja, da gre za pravno obveznost, ki je del običajnega mednarodnega prava in je bila kodificirana v DKPMP. Država to obveznost krši, če s svojim ravnanjem izniči predmet in namen pogodbe – ki se razume kot celota – kar pomeni, da s svojimi dejanji v času med podpisom in uveljavitvijo pogodbe izniči temeljni element pogodbe, potreben za njeno celovitost, tako da poseže v raison d'être pogodbe. Na prvi pogled mora po 18. členu DKPMP ravnanje države v smislu izničenja predmeta in namena pogodbe objektivno posegati v bistvo pogodbe, torej neodvisno od volje države v zvezi s tem. Vendar to ne ustreza razumevanju tega člena na podlagi pripravljalnega dela DKPMP in doktrine, v skladu s katerima je treba pri ravnanju države izkazati določeno raven subjektivnega odnosa do teh dejanj, ni pa soglasja glede tega, kakšen je najprimernejši test za njegovo presojo. Člen 18 DKPMP poleg nekaterih temeljnih vprašanj, kot je ustrezen test za presojo ravnanja države v primeru izničenja predmeta in namena pogodbe, pušča odprta tudi nekatera druga, navidezno manj pomembna, vendar z vidika njegovega učinka bistvena vprašanja, ki v doktrini skoraj ali sploh niso obravnavana in na katera je avtor poskušal odgovoriti ali dati smernice za odgovor. Tako je – med drugim tudi na podlagi primerjave tega člena in podobne ureditve v 25. členu DKPMP o začasni uporabi – pojasnil, da izraz namere države iz točke (a) navedenega člena, da ne bo postala pogodbenica mednarodne pogodbe, učinkuje za naprej in da ga je v določenih okoliščinah mogoče preklicati.

Institut sostorilstva je del vsakodnevnega pravosodnega odločanja in je v tem pogledu del pravosodne rutine. Po drugi strani je že od nekdaj predmet števil- nih teoretičnih dilem in sporov, ki večinoma niso umetno ustvarjeni, temveč imajo svoje oporišče v pravosodni stvarnosti. Prispevek je poskus sistematizi- rati obstoječo slovensko doktrino sostorilstva, pri čemer se avtor zavzema za odpoved tradicionalni in nekritični uporabi objektivno-subjektivnega merila, po katerem naj bi sodišče poleg teže prispevka ugotavljalo tudi »storilsko vo- ljo«. Kot alternativa temu merilu je v prispevku analizirana ideja o sostoril- stvu kot funkcionalni oblasti nad dejanjem, ki jo avtor sprejema kot izhodišče, vendar je ne idealizira in opozarja na njene omejitve. Bolj kot za iskanje »me- taideje« sostorilstva, ki ne more biti več kot skupek zelo splošnih vodil, gre avtorju za rešitev posameznih značilnih dilem instituta, odgovore na katere išče v dialogu s sodno prakso. V prispevku zaradi prostorskih omejitev niso obravnavana posebna vprašanja sostorilstva (opustitve, poskus, delicta pro- pria, malomarno sostorilstvo), ki bodo predmet ločenega prispevka.

Avtorica se v prispevku ukvarja z vprašanjem priznavanja procesnih jamstev, ki izvirajo iz privilegija zoper samoobtožbo, pravnim osebam. Pri tem izhaja iz narave privilegija zoper samoobtožbo kot kazenskega procesnega načela in uvodoma opredeli njegov predmet in razsežnost. Na zastavljeno vprašanje skuša odgovoriti z analizo strokovnih razprav, ki so se v zadnjih letih pojavljale v evropskem pravnem prostoru, ter se opredeliti do sprejemljivosti argumentacijskih pristopov. Najprej predstavi t. i. subjektivno teorijo, ki privilegij razlaga kot pravno varstvo pred potencialno silo zoper obdolženega z namenom varovati njegove osebnostne pravice. Nato se posveti analizi objektivne teorije, ki privilegij zoper samoobtožbo razume kot popolno objektivizirano procesno načelo. V nadaljevanju analizira t. i. teorijo krivde, ki jo v nemški teoriji zastopa Friedrich Von Freier, pri čemer z avtorjem obsežneje polemizira o pomanjkljivostih, ki jih razbere v tej teoriji. Ključno pri tem je vprašanje priznavanja človekovih pravic pravni osebi kot t. i. derivativnemu subjektu. Pri tem se opira na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je že odločalo o priznavanju procesnih jamstev, izvirajočih iz ambientalne in komunikacijske zasebnosti pravnim osebam, ter analizira tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-108/99-14 z dne 20. marca 2003. Svoje stališče avtorica strne v samostojen poskus odgovora kot alternativo tako objektivnemu in subjektivnemu pristopu kot tudi teoriji krivde.

Ena najbolj perečih problematik sodobne slovenske družbe je učinkovitost delovanja sodnega sistema, pri čemer je v ospredju čas reševanja sodnih sporov. Predolgo trajanje sodnega postopka je formalno in nepristransko obsodilo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Lukenda proti Sloveniji z dne 6. oktobra 2005, v kateri je bilo državi Sloveniji zaradi sodnega postopka v pravdnem postopku iz civilnega pravnega razmerja, vodenega v nerazumnem roku, naloženo plačilo odškodnine.

V raziskavi smo iskali elemente vpliva na trajanje civilnega pravdnega postopka na primeru pravd, ki so na prvi stopnji sojenja potekale pred pravdnim oddelkom Okrožnega sodišča v Ljubljani (največji tovrstni oddelek v državi). Pri trajanju je okvir raziskave vplivov omejen na mikroelemente, ki jih ponuja posamezni pravdni spis in ki so poglavitna podlaga za ugotavljanje odškodninske odgovornosti države za sodni zaostanek. Statistična analiza je prva tovrstna za klasične pravdne postopke v Sloveniji, pred tem pa so Bošnjak in drugi (2005) raziskovali kazenske postopke.

Za pravniški mainstream je Nietzsche nihilist, s katerim resna filozofija prava in tem bolj pravna praksa nimata kaj početi, ker naj bi kategorično zavračal vse najpomembnejše vrednote liberalne pravne in politične tradicije. Njegova refleksija prava – to, da »ne znajo od njega jemati«, je Nietzsche štel za pravilno – naj bi bila v najboljšem primeru »negativna jurisprudenca«. Pozornejše oko opazi, da se Nietzschejeva dela dotikajo nekaterih najbolj temeljnih vprašanj filozofije prava in pravne znanosti. »Pajčevinar duha« se osredotoča na pojme, ki jim gre pomembno, če že ne središčno mesto v politični in pravni refleksiji (na državo, družbeno pogodbo, demokracijo, liberalizem, enakost ipd.). Poleg tega pruski mislec problematizira nekatere ključne pravne kategorije oziroma koncepte, na primer pravico, zločin (zločinca), svobodno voljo, dolg, krivdo, odgovornost, kazen, kaznovanje, žrtev, kaznovalno pravičnost, enakost, vzročno zvezo in tako naprej. Njegov prispevek k filozofiji prava je dobrodošel stimulans za kritično problematizacijo in rekonstrukcijo nekaterih splošno sprejetih pravnih doktrin in konceptov ter iskanje novih odgovorov na številna ključna pravnofilozofska in pravnopolitična vprašanja. Najsi bo njegova jurisprudenca bolj ali manj »pozitivna« ali »negativna«, dejstvo je, da so njegove pravnofilozofske intervencije dobrodošle, ker osvetlijo nekatere bližnjice in stranpoti sodobne (»liberalne«) teorije prava, pa tudi zato, ker tiste pravne teoretike, ki jih »oster zrak« Nietzschejevih spisov ne odvrne, nagovarjajo k predrugačenju pogledov na nekatere »večne« in na videz neproblematične »res¬nice« iz ustaljenega repertoarja liberalne pravne ideologije. 

Zaradi nejasnosti prehodne ureditve v ZZK-1 se je v sodni praksi pojavilo vprašanje, ali je mogoče v določenih primerih tudi po uveljavitvi ZZK-1 izbris¬no tožbo presojati po določbah ZZK. Sodna praksa na to vprašanje ne daje enotnega odgovora. V prispevku je prikazana rešitev, ki bi lahko predstavljala ustrezen prehod med navedenima zemljiškoknjižnima ureditvama, pri čemer je ločeno obravnavan položaj, ko je izbrisna tožba vložena zoper neposrednega pridobitelja, in položaj, ko se ta tožba vlaga zoper dobrovernega nadaljnjega pridobitelja. Pri neposrednem pridobitelju predlagana rešitev temelji na spoznanju, da je bila ureditev tega položaja po ZZK ustavno nesprejemljiva, pri dobrovernem nadaljnjem pridobitelju pa je izhodišče v ugotovitvi, da je zaradi načela zaupanja v pravo treba ustrezno varovati tudi dejanskega lastnika nepremičnine, čigar položaj se je z uveljavitvijo ZZK-1 poslabšal. V zaključnem delu prispevka je predstavljen še prehod med ureditvama izbrisne tožbe pred novelo ZZK-1C in po njej, pri čemer je izpostavljen položaj obligacijskega upravičenca, ki ga novelirano besedilo izrecno uvršča med upravičene vlagatelje izbrisne tožbe. 

Osnovno vodilo pravil o citiranju tako v avtorskem pravu kot v znanosti na splošno je jasno razlikovanje med lastnimi in tujimi dosežki. Dovoljeno citiranje ne sme niti materialno niti moralno konkurirati citiranemu delu. Avtor najprej navede glavne pravne vire za pravilno citiranje (Bernska konvencija, Direktiva InfoSoc, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah − ZASP, ISO Standard 690:2010). Glavna pravila citiranja določa avtorsko pravo, analogno pa se uporabljajo tudi na področju znanosti. Avtorskopravna pravila obsegajo splošne (46. člen ZASP) in posebne (51. člen ZASP) pogoje, skupaj jih je pet. Prvič mora za veljavno citiranje obstajati kreativni nosilec citata, ki je lahko varovano ali nevarovano avtorsko delo. Drugič mora sam citat predstavljati avtorsko delo, in sicer varovano, objavljeno in tuje, njegova vsebina pa mora biti avtentično (verno) prevzeta. Posebni primeri pri pogoju tujih del so samocitat, dvojna stvaritev in nezavedno prevzemanje; pri teh sploh ne gre za citat. Tretjič, pogoj glede obsega citata pozna dve vrsti: polni citat, tj. citiranje celotnih avtorskih del (pri šestih kategorijah del), in delni citat (citiranje odlomkov vseh kategorij del). Količino obeh določa citirni namen. Četrtič, citirni namen ali animus citandi zakon opredeljuje kot ponazoritev, soočenje ali napotitev. Njegovo bistvo je, da morata biti glavno delo in citat notranje povezana. Petič, pri vsaki uporabi je treba navesti vir in avtorstvo uporabljenega dela, in sicer na mestu citata. Posledica pravilnega citiranja je dovoljena omejitev avtorskih pravic.

Volilna pravica je temeljna neodtujljiva politična človekova pravica aktivnega statusa, ki tvori jedro demokratične, pluralne, moderne pravne države. Ni absolutna, temveč je podvržena različnim omejitvam, med katerimi je tudi starost (kot pogoj za pridobitev tako aktivne kot pasivne volilne pravice). Razprave o primernosti konkretne starostne meje za pridobitev volilne pravice in njenem morebitnem nižanju potekajo v okviru različnih mednarodnih organizacij, predstavniških teles držav in širše civilne družbe. Obstaja tudi veliko pobud o znižanju trenutno obstoječe starostne meje, s čimer bi se omogočila participacija na volitvah tudi mlajši generaciji (mlajši od 18 let), posledica pa bi bila povečanje obsega volilnega telesa, izboljšala bi se volilna udeležba, mladim pa bi se omogočila aktivnejša participacija v družbi, predvsem pri sprejemanju najpomembnejših družbenih odločitev (volitve, referendumi, ljudska iniciativa). Prispevek zagovarja tezo, da je trenutno prevladujoča starostna omejitev za pridobitev volilne pravice presežena ter da bi bilo treba slednjo znižati, in ponudi pregled različnih argumentov, tako tistih, ki zagovarjajo znižanje, kot tistih, ki temu nasprotujejo. Vsekakor pa je končna odločitev o morebitnih spremebah v rokah zakonodajalca, da v okviru širokega polja proste presoje, ki mu pri urejanju področja pripada, presodi, ali bo sledil argumentom in omogočil participacijo na volitvah tudi posameznikov, ki zdaj zgolj zaradi svoje starosti do tega niso upravičeni.

Zakonodajni referendum je institut neposrednega izvrševanja oblasti. V slovenski ustavni ureditvi je urejen kot naknadni potrditveni oziroma zavrnitveni referendum, torej kot korekcija in oblika nadzora parlamentarnega odločanja. Da bi se referendum o posameznem zakonu lahko izvedel, imamo tri vrste pravic, katerih uresničevanje si sledi v določenem časovnem zaporedju. Predvsem sta pomembni pravica zahtevati razpis referenduma, ki jo Ustava po zad­nji spremembi daje samo določenemu številu volivcev, in pravica glasovati na referendumu, ki jo imajo vsi volivci. Za zagotovitev učinkovitosti teh pravic jim je treba zagotoviti sodno varstvo, ki se razlikuje glede na naravo posamez­nih pravic. Ureditvi sodnega varstva referendumskih pravic bi moral zakonodajalec nameniti ustrezno in celovito pozornost. Zakonske določbe o ustavnosodnem varstvu pravice zahtevati zakonodajni referendum mora Državni zbor v roku enega leta spremeniti že zaradi zadnje ustavne spremembe. Zaželeno bi bilo, da bi vzpostavil enotno pravno sredstvo za varstvo te pravice v rokah predlagatelja referenduma, na podlagi katerega bi odločalo Ustavno sodišče o dopustnosti referenduma. Poleg spremembe zakonske ureditve varstva pravice zahtevati referendum pa bi zakonodajalec moral prenoviti tudi sodno varstvo pravice glasovanja na referendumu. Te prenove ne zahteva ustavna sprememba, zahteva pa jo neustreznost veljavne ureditve. Zakonodajalec bi moral uveljaviti referendumski spor, ki bi bil podobno kot volilni spor namenjen zagotavljanju verodostojnosti na referendumu izražene volje glasovalcev in s tem zagotavljanju legitimnosti referendumske odločitve. 

Avtor v prispevku obravnava pravno naravo družbene pogodbe oziroma statuta kapitalske družbe ter njune sestavine. Tako prvi kot drugi akt sta pogodbi sui generis, v teoriji pogosto poimenovani kot organizacijski pogodbi. Opredelitev pravne narave je pomembna z vidika njune razlage in tudi zaradi razumevanja pomena kategorizacije posameznih sestavin. Vse sestavine družbene pogodbe oziroma statuta namreč nimajo enakega pravnega pomena – razlikovati je treba med materialnimi, formalnimi in indiferentnimi. V d. o. o. pripada družbenikom široko polje avtonomije pri urejanju notranjih razmerij, v d. d. pa je ta avtonomija močno zožena. To vpliva tudi na obseg t. i. indiferentnih sestavin, to je sestavin, ki so lahko bodisi materialne bodisi formalne, odvisno od volje družbenikov.

Večina področij kolizijskega prava evropskih držav je danes urejena z uredbami Evropske unije. Te ne naslavljajo več le posameznih, najbolj perečih vprašanj kolizijskega prava, temveč skušajo oblikovati čim bolje delujoč sistem celotnega kolizijskega prava. Prispevek se v tem okviru ukvarja z vprašanjem, na kakšen način bi se evropsko kolizijsko pravo lahko in tudi moralo v prihodnosti razvijati, da bi postopoma postalo bolj sistematično in harmonično ter da bi doseglo višjo stopnjo abstrakcije. V prispevku avtor raziskuje, kateri pravni instituti iz evropskih kolizijskih uredb so skupni celotnemu kolizijskemu pravu in tvorijo t. i. splošni del kolizijskega prava. Pri posameznih od teh institutov raziskuje, koliko bi bila mogoča in koristna njihova normativna ureditev na enem mestu, v t. i. Uredbi Rim 0. Avtor ugotavlja, da je pri mnogih izmed obravnavanih institutov poenotenje možno ter da bi ob premišljeni izvedbi lahko pomembno pripomoglo k prepoznavnejši, preglednejši in nasploh bolj kakovostni pravni ureditvi.

Temeljno načelo avtorskega prava je, da mora tisti, ki želi uporabiti avtorskopravno varovano delo, pred tem vedno pridobiti dovoljenje imetnikov pravic. Uporabnik pa tega ne more pridobiti za osirotela dela – torej v primeru, kadar je povezava med imetniki pravic in delom že tako zbledela, da imetnikov pravic na delu ni mogoče najti. Da osirotela dela ne bi šla v pozabo, bi bilo smiselno omogočiti njihovo uporabo brez dovoljenja pogrešanega imetnika pravic. To zahteva tudi Direktiva 2012/28/EU o nekaterih dovoljenih uporabah osirotelih del. Vendar direktiva pušča državam članicam razmeroma proste roke pri oblikovanju režima osirotelih del. V članku ob upoštevanju prednosti in slabosti veljavnih in predlaganih režimov obravnavanja osirotelih del ter tudi značilnosti slovenske pravne ureditve podajam predlog, kako naj se direktiva prenese v slovenski pravni red. Predlog sledi namenu vzpostavitve pravičnega ravnotežja med interesi pogrešanih imetnikov pravic, da za uporabo dela dobijo plačilo, ter interesi javnosti za ohranitev slovenske kulturne dediščine in s tem tudi kulturne identitete.

Geografski položaj obale Bosne in Hercegovine in pravni status njenih morskih vodá sta zanimiva ne samo v kontekstu Jadranskega in Sredozemskega morja, temveč tudi globalno. Razlog za to je, da Republika Bosna in Hercegovina izvršuje suverenost nad ozkim pasom obale (koridor Neum-Klek), ki je zaprt med dvema deloma hrvaške obale, in v(mednarodno)pravnem dejstvu, da je celot­no morsko območje Republike Bosne in Hercegovine (notranje morske vode/teritorialno morje), tako na podlagi Pomorskega zakonika Republike Hrvaške iz leta 1994 kot z novejšim pomorskim zakonikom iz leta 2004, zaprto znotraj sistema hrvaških ravnih temeljnih črt (hrvaške notranje morske vode). Prispevek obravnava nekatera žgoča mednarodnopravna vprašanja v zvezi s specifičnim pomorskim položajem Bosne in Hercegovine. Prvo se nanaša na pravni status vodá Bosne in Hercegovine (notranje morske vode/teritorialno morje), drugo na mednarodnopravno dopustnost zaprtja vodá Bosne in Hercegovine v hrvaški sistem ravnih temeljnih črt in tretje na pravno naravo pravice plovbe Bosne in Hercegovine skozi hrvaške (notranje) vode v smeri odprtega morja in/ali con v Jadranskem morju. S stališča arbitražnega postopka med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je zanimiva razprava o uporabi načela uti possidetis pri pogajanjih in v Sporazumu o meji iz leta 1999 (Hrvaška/Bosna in Hercegovina), ki določa tako mejo na kopnem kot tudi na morju. Iz besedila sporazuma bi namreč izhajalo, da sta pri določitvi meje na morju Hrvaška ter Bosna in Hercegovina uporabili tudi načelouti possidetis (de facto oz. načelo effectivitiès), in to kljub večkrat izraženemu stališču Hrvaške, da omenjenega načela pri določitvi meja na morju med državami naslednicami nekdanje SFRJ ni mogoče uporabiti.

Avtorica v prispevku obravnava položaj vnaprejšnje dokazne ocene v slovenskem kazenskem postopku. Zaradi tesne povezanosti instituta s postopkom dokazovanja najprej predstavi načelno ločenost dveh faz tega postopka, in sicer faze izvajanja dokazov in faze dokazne ocene. V nadaljevanju se nato osredotoči na institut vnaprejšnje dokazne ocene. Najprej skozi pregled sodne prakse ugotavlja, ali je vnaprejšnja dokazna ocena v našem kazenskem postopku prepovedana ali ne, nato pa razišče tudi smisel njene morebitne prepovedi. Nazadnje se posveti možnosti naših sodišč, da zavrnejo dokazni predlog iz razloga, ker je dejstvo, ki se želi dokazati, že dokazano oziroma ker je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno, ter se sprašuje, ali je tak zavrnitveni razlog ustrezen. Zaradi nasprotujočih si mnenj, ki jih je mogoče najti v sodni praksi, se razprava sklene z ugotovitvijo, da položaj vnaprejšnje dokazne ocene v slovenskem kazenskem postopku ni jasen, natančna analiza sodnih odločitev pa nakazuje na večplasten problem obstoječe ureditve. Avtorica ob koncu sklene, da se zaradi zasnove našega kazenskega postopka vnaprejšnji dokazni oceni kot posledici sodnikove glavne besede v postopku dokazovanja ne moremo popolnoma izogniti.

Avtor obravnava ozadje na prvi pogled naivnega navdušenja slovenskih politikov pred prvo svetovno vojno nad povezovanjem južnih Slovanov v enotno državo. S tem so verjetno hoteli doseči uresničenje jezikovnih in drugih pravic Slovencev. Prepričani so bili, da sklicevanje na tesne vezi z drugimi Slovani povečuje njihovo težo v notranji avstrijski politiki. Temeljna zahteva slovenske politike od marčne revolucije naprej se je nanašala na uradno rabo slovenskega jezika. Kljub številnim predpisom, ki so jo zagotavljali, se v praksi ni mogla v celoti uresničiti. 

Vprašanje odškodninske odgovornosti uradnih oseb, ki odločajo v upravnih postopkih, je v danem času zanimivo in povezuje pravila dveh velikih pravnih področij: upravnega in civilnega prava. Odsotnost posebne zakonske ureditve odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti se izrazi v uporabi splošnih pravil obligacijskega prava, čemur sledi tudi novejša sodna praksa, ki je odgovorila na vprašanje pravnih podlag za odgovornost države v primeru protipravnega ravnanja sodnikov in tožilcev kot organov države. Temu lahko z vsebinsko enakimi kriteriji sledi tudi razreševanje vprašanja odgovornosti nosilcev izvršne veje oblasti, kar pomeni, da predstojniki upravnih organov in druge osebe, ki so pooblaščene za odločanje v upravnem postopku, ne morejo biti osebno odškodninsko odgovorni za škodo tretjim osebam, povzročeno s protipravnimi upravnimi akti. Hkrati pa uporaba splošnih pravil odškodninske odgovornosti tudi v povezavi z odgovornostjo nosilcev upravnega odločanja povzroča težave, ki jih prispevek tudi obravnava. Zaključek, ki ga ponuja navedena razprava, pa je (tudi) v tem, da se mora ob uveljavljanju odškodninske odgovornosti države ščititi tudi samostojnost uradnih oseb pri odločanju v upravnih postopkih in omejiti njihova izpostavljenost odškodninskim tožbam.