Glavni namen članka je orisati razvoj instituta čezmernega prikrajšanja (laesio enormis), ki ga lahko zelo na splošno definiramo kot institut obligacijskega prava, katerega namen je varovati enakovrednost dajatev pogodbenega razmerja. V prvem delu članka je predstavljen razvoj instituta od njegovega nastanka v reskriptu C. 4, 22, 2 do nastanka velikih kodifikacij civilnega prava. V tem času je institut čezmernega prikrajšanja spet postal predmet pravniških razprav, možnosti uporabe instituta pa so se zelo povečale, saj so bile opuščene številne, v omenjenem reskriptu vsebovane omejitve. Obravnavane so tudi ureditve v nekaterih pomembnejših kodifikacijah civilnega prava. Osrednji del članka je posvečen slovenski pozitivnopravni ureditvi (118. člen Obligacijskega zakonika). Predstavljene so predpostavke za uveljavljanje čezmernega prikrajšanja in pravne posledice uspešnega izpodbijanja pogodbe na tej podlagi. Zadnje poglavje je namenjeno razmisleku o tem, ali bi bilo smiselno institut laesio enormis odpraviti. Ta institut namreč posega v nekatera pomembna načela obligacijskega prava, v sodni praksi pa igra razmeroma nepomembno vlogo.

Avtor v članku analizira glavne razloge za neuspešnost pri uresničevanju trajnostnega razvoja. Ugotavlja, da je glavni razlog za neuspeh pri uresničitvi trajnostnega razvoja v preveliki in enostranski usmerjenosti zahodne civilizacije v materialno. Ugotavlja tudi, da je za tem še globlji razlog. To je človekova želja »biti srečen«. Meni, da se nismo dovolj zavedali, da je pot do sreče povezana zlasti z duhovno rastjo, ne le materialno. Po njegovem mnenju naša »obsedenost« z materialnim izvira iz prepričanja, da je to pot k sreči. Zaradi takšnega prepričanja smo tudi tako agresivni do okolja in do so-ljudi. Za naše življenje pa je bistvena ljubezen. Do nje lahko pridemo le, če gojimo tudi duhovno plat našega bivanja. Avtor je zato prepričan, da moramo v naša življenja spet vrniti duhovno plat. In za to »uporabiti« tudi državo in pravo. Da bi lahko uresničili trajnostni razvoj, po avtorjevem mnenju potrebujemo sodobno »trajnostno državo« in »trajnostno pravo«.

Članek je poklon sodniku Antoninu Scali, enemu od najvplivnejših sodnikov v ameriški zgodovini. Avtor poda kratek oris njegove izjemne osebnosti, predstavi bežen oris njegovega življenja, dela in osebnega značaja, največ pozornosti pa posveti originalizmu, ki je v osi sodnikove sodniške filozofije. Sodnikova trdna zavezanost razlagi Ustave ZDA, kot je bila razumljena v času, ko je bila sprejeta, je učinkovito uravnotežila v času njegovega prihoda na Vrhovno sodišče prevladujočo teorijo o »živeči« ustavi. Nekateri kritiki so očitali, da pomeni originalizem ustavno potrditev konservativne politike. A je resnica ravno nasprotna: originalizem je ideološko slep, je namreč samo način razumevanja pravnega besedila, medtem ko so rezultati razlage lahko liberalni ali konservativni, napredni ali zastareli, v korist tega ali onega političnega bloka. Scalia se je tega dobro zavedal. Glede potrebe po sodniški zadržanosti je kratko rekel, da če si dober sodnik, pogostokrat nisi zadovoljen z rezultatom svojega sojenja. Scalia bo ostal v spominu po predanosti vladavini prava in ustavnemu načelu delitve oblasti. Velik, enkraten in neponovljiv je bil tudi zaradi smisla za prijateljstvo in sočutje.

Avtor v prispevku kritično analizira neuspešen poskus spremembe slovenske korporacijske zakonodaje na področju standarda skrbnosti članov organov vodenja in nadzora, pri čemer kratko prikaže, kako in v kakšni obliki je predlagatelj novele ZGD-1I želel uzakoniti pravilo poslovne presoje (angl. business judgment rule), v nadaljevanju pa se osredotoči na podroben oris razvoja pravila v svojem izvornem okolju (Združene države Amerike). Ugotavlja, da je pravilo daleč od popolne pojmovne izčiščenosti, ter da se njegov vsebinski razvoj še nadaljuje. Prikaže diametralno nasprotne dojemanja instituta business judgment rule in se nato utemeljene sprašuje o smiselnosti njegove nepremišljene in slabo argumentirane uzakonitve v slovenskem korporacijskem pravu. Avtor izraža bojazen, da bi lahko uvajanje pravila poslovne presoje v obliki in na način, ki ga je izbral predlagatelj novele ZGD-1I nevarno znižati v Sloveniji že tako nizko raven generalnopreventivnega učinkovanja grožnje s sankcijo odškodnine za protipravno ravnanje članov organov vodenja in nadzora v delniških družbah. 

Prispevek obravnava izbrane vidike (izvajanja) suverenosti države kot samostojnega subjekta mednarodnega prava s posebnim poudarkom na Republiki Sloveniji in njeno poti v mednarodnih odnosih. Z morda nekoliko kritičnim pristopom želi avtor spodbuditi premislek glede državno suverenega razumevanja in ravnanja v posameznih konkretnih primerih, s katerimi se je Republika Slovenija v preteklih desetletjih soočila kot novonastali subjekt mednarodnega prava, pri čemer je iztočnica naravnana na misel: če imamo samostojno, suvereno in neodvisno državo, potem je treba suverenost skrbno negovati.

Začasne odredbe imajo v postopkih v pravdah zaradi motenja posesti pomembno vlogo, saj posestniku nudijo hitro in učinkovito zaščito terjatve. Njihov namen je lahko varstvo bodoče uveljavitve terjatve ali začasna ureditev spornega pravnega razmerja. Ker Zakon o izvršbi in zavarovanju ne vsebuje različne ureditve regulacijskih in zavarovalnih začasnih odredb, se je sodna praksa razvila na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. Up-275/97. Poleg obstoja terjatve je pri zavarovanju denarnih terjatev pomemben pogoj subjektivne nevarnosti za njeno uveljavitev, pri zavarovanju nedenarnih terjatev pa poleg objektivne nevarnosti še nevarnost nastanka težko nadomestljive škode ali uporabe sile in tehtanje neugodnih posledic. Vsi pogoji so oblikovani kot pravni standardi, njihovo vsebino pa polni sodišče v vsakem konkretnem primeru. Poleg tega pa sta v postopkih v pravdah glede motenja posesti bistvenega pomena še hitrost in učinkovitost postopkov zavarovanja.

Avtorja v prispevku obravnavata posamezna vprašanja v zvezi s tožbo po petem odstavku 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Osrednja raziskovalna pozornost je namenjena vprašanju, kaj je lahko pravni temelj pridobitve lastninske pravice, ki utemeljuje zahtevek te tožbe, s posebnim ozirom na njeno razmerje do tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja. Avtorja razpravljata tudi o obliki zahtevka, pasivni legitimaciji in vprašanjih, ali je dopustno vložiti tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ že pred vložitvijo predloga za izvršbo na izvršilno sredstvo nepremičnine, kakšno varstvo ima upnik, ko gre za skupno premoženje zakoncev, ter kakšen vpliv ima stališče o razširjeni pravni podlagi tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ na opredelitev vrste postopka.

V prispevku je predstavljen celovit pravnoteoretski in normativni koncept univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), in sicer kot predpostavljeni del veljavnega sistema socialne varnosti. Avtorja izhajata iz vzpostavitve pravne opredelitve UTD in njegove pravne narave ter vsebinske zapolnitve pravice do UTD. Osrednji del prispevka je namenjen analiziranju vseh pravnih elementov sistema UTD in oblikovanju normativnega koncepta. Na tej podlagi je predstavljen materialnopravni in formalnopravni položaj upravičenca do UTD, bodisi v njegovi izvorni obliki bodisi v eni od pogojenih, kategoričnih ali selektivnih oblik. Prav tako so obravnavani tudi temeljni vplivi morebitne uvedbe UTD na obstoječi sistem socialnih zavarovanj, sistem socialnega varstva oziroma socialnih pomoči in sistem družinskih prejemkov. V sklepu so osvetljene priložnosti in zlasti omejitve v primeru implementacije UTD ter nekatera priporočila za uvedbo posameznih elementov univerzalne pravne narave v nacionalni sistem socialne varnosti.

Namen članka je odgovoriti na vprašanje, zakaj pomorski prevoznik za škode na tovoru ali za škodo, ki jo utrpijo potniki še danes odgovarja drugače, kot to velja za druge prevozne panoge. Pomorski prevoznik pri prevozu potnikov in prtljage z izjemo držav članic Evropske unije in malega števila drugih držav uživa režim subjektivne odgovornosti z nekaterimi posebnostmi. Drugače je odgovornost urejena v letalskem, železniškem in cestnem prevozu, v katerem je odgovornost prevoznika objektivna. Pri prevozu tovora niti v teoriji še ni resnih razprav, da bi odgovornost pomorskega prevoznika po temelju izenačili z drugimi prevoznimi panogami. Ko poskušamo najti vzroke za to razliko v ureditvi, ki jo najdemo tako v mednarodnih pogodbah kot tudi v nacionalnih zakonodajah, nimamo lahke naloge. Avtorji knjig in znanstvenih člankov po svetu tako stanje zapišejo kot dejstvo, z razlogi zanj pa se ne ukvarjajo. Ali obstaja resen in opravičljiv razlog za tako posebno ureditev odgovornosti v pomorskem prevozu ali je to zgolj posledica trenutnega ravnotežja moči udeležencev v pomorskem prevozu ali celo zgodovinski relikt? Ta članek je nastal zato, da bi odgovoril na to intrigantno vprašanje.

Prispevek išče povezavo med novejšo nemško pravno zgodovino in veljavnim pravom s pomočjo primera, katerega predmet je stara stvarna predkupna pravica, ki je nastala še pred uveljavitvijo civilnega zakonika (BGB) leta 1896 v nekdanji pruski provinci na Predpomorjanskem (Vorpommern), in je postala sporna v sedanjosti. Prispevek, ki se začenja z ugotavljanjem in predstavitvijo pravnega stanja, obravnava razvoj tovrstne predkupne pravice z ozirom na to, ali in s kakšno vsebino je ta, še na regionalnem pravu temelječa predkupna pravica, obstajala in se spreminjala po uveljavitvi nemškega Civilnega zakonika leta 1900, po prehodu na civilno pravo NDR in njen Civilni zakonik iz leta 1976 in končno po ponovni vzpostavitvi enotne Nemčije z vnovičnim prehodom na pravo Nemškega civilnega zakonika (BGB) v letu 1990 oziroma 1994. Razprava posveča posebno pozornost predkupni pravici v specifični situaciji, ki je nastala zaradi pretresov v novejši nemški zgodovini. V konkretnem primeru izstopajo trije zapleti: oseba, ki je vpisana v zemljiško knjigo kot imetnik predkupne pravice, morda ni resnični imetnik te pravice. Stanje zemljiške knjige ni jasno, kar je morda - vendar ne nujno - posledica pomanjkljivih vknjižb pravnega nasledstva predkupne pravice v zemljiško knjigo in izgube zbirke listin. Vrh tega ni jasno in je zato med udeleženci sporno, ali je bila predkupna pravica v času, ko je bila ustanovljena, mišljena za en sam primer prodaje, za več prodaj ali celo za vse prihodnje prodaje. Pravno nejasni položaj glede števila prodaj, na katere se predkupna pravica nanaša, je še dodatno zapleten s tem, da je po ponovni združitvi Nemčije že prišlo do prodaje, pri kateri bi bilo mogoče uveljavljati predkupno pravico, pa tisti, ki je bil v zemljiški knjigi vpisan kot upravičenec do te predkupne pravice (čeprav morda ni bil oziroma ni resnični predkupni upravičenec) predkupne pravice takrat izrecno ni uveljavljal, jo je pa želel uveljavljati pri naslednji prodaji. 

Razprava daje nov vpogled v ustrezna določila veljavnega nemškega stvarnega prava (§ 893 BGB) in nakazuje pravno možnost, da se veljavno nemško stvarno pravo širše kot doslej uporabi v korist dobrovernih lastnikov nepremičnine, ki je obremenjena s predkupno pravico. 

Posredna diskriminacija je specifična in kompleksna oblika nezakonite diskriminacije, prepovedana na ravni prava EU in nacionalnega prava. Koncept posredne diskriminacije v evropskem, mednarodnem in ameriškem pravu je dokaj razvit, v slovenskem pravnem prostoru pa ni tako. Na to kažeta predvsem pomanjkljiva in nedodelana sodna praksa s tega področja ter neobstoječa literatura. V predpisih pa je koncept posredne diskriminacije opredeljen na več mestih. V slovenskem pravnem okolju teoretskih prispevkov s področja posredne diskriminacije ni, obstaja le nekaj strokovnih analiz konkretnih primerov posredne diskriminacije. V posameznih sodnih primerih prihaja tudi do napak pri razlagi koncepta posredne diskriminacije. K temu nedvomno pripomore pomanjkanje znanstvenih in strokovnih razprav s tega področja, odsotnost te teme v okviru sodniških in odvetniških izobraževanj, navsezadnje pa tudi splošen odnos do protidiskriminacijskih politik na vseh ravneh oblastnih struktur, ki vprašanja diskriminacije in njenega preprečevanja prek priprave ukrepov in predpisov skorajda ne naslavljajo. Namen prispevka je zapolniti praznino, ki vlada na področju protidiskriminacijskega prava, umestiti koncept posredne diskriminacije v slovenski pravni kontekst in pojasniti specifike tega koncepta v primerjavi z neposredno diskriminacijo in drugimi oblikami protipravnega razlikovanja. 

Avtorica v članku predstavlja trenutno unijsko in slovensko ureditev zasebnopravnega uveljavljanja antitrusta ter analizira določila nove Direktive 2014/104 o nekaterih pravilih glede odškodninskih zahtevkov in postopka zaradi kršitev evropskega in nacionalnega antitrusta, ki jo morajo države članice implementirati do 27. decembra letos. Opozarja na ključne vsebine nove ureditve in na potrebo po pravilnem in premišljenem ter posledično vsebinsko ustreznem prenosu direktive v slovensko zakonodajo ter analizira trenutni osnutek predloga novele Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1G), ki bo v naš pravni red prenesla obravnavano direktivo.

Namen članka je zapolniti vrzel v slovenski literaturi na področju preučevanja postopka odpusta obveznosti. V prvem delu članka avtor predstavlja temeljna teoretična spoznanja o osebnem stečaju, s poudarkom na teorijah o racionalizaciji postopka odpusta obveznosti. Avtor odpust obveznosti razume predvsem kot sistem pravnih spodbud v obliki korenčka, katerih cilj je, da motivirajo dolžnika, da kljub insolventnosti še naprej sodeluje z upniki in s tem upnikom omogoči boljše poplačilo terjatev. Ta kompromisni odnos je po mnenju avtorja najpomembnejše vprašanje postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti. Iz analize slovenske sodne prakse izhaja, da so imela sodišča na začetku težave pri utemeljevanju odmere dolžine preizkusne dobe in da na odmero preizkusne dobe vplivajo tudi kriteriji, ki jih zakonodajalec sploh ne predvideva. Avtor v zaključku komentira tudi sprejeto novelo ZFPPIPP-G in poudarja, da nova opredelitev namena postopka odpusta obveznosti, skupaj uporabo generalne klavzule kot omejitve za odpust obveznosti v kombinaciji s primeroma naštetimi izpodbojnimi domnevami prinaša v sistem odpusta obveznosti tisto prožnost, ki jo po mnenju mnogih sodišča do zdaj niso imela. Zakonodajalec je s tem sodiščem še povečal vlogo pri odločanju o odpustu obveznosti.

Prodajna pogodba in prevozna pogodba, ki jo prodajalec ali kupec zaradi izpolnitve prodajne pogodbe skleneta z neodvisnim prevoznikom, sta ločena pravna posla in vsak zase za svoje subjekte ustvarjata pravice in obveznosti, imanentne posameznemu pravnemu poslu. Vendar pa ima pri tem zelo pomembno vlogo dejstvo, da je prevozna pogodba sklenjena v funkciji prodaje. Pravice in obveznosti vseh subjektov, ki sodelujejo pri prodaji, se tako prepletajo in tvorijo zapleten kompleks razmerij. Ker blaga kupcu ne izroči neposredno prodajalec, ampak je to izročeno s posredovanjem prevoznika, je jasna opredelitev vlog, ki jih imajo posamezni subjekti v razmerju iz prodajne oziroma prevozne pogodbe, pomembna tako z vidika opredelitve potrebnih ravnanj posameznih subjektov z namenom zagotovitve (pravilne) izpolnitve obveznosti po prodajni oziroma prevozni pogodbi kot tudi z vidika opredelitve ravnanj posameznih subjektov, ki so potrebna, da bi se upravičencem iz posamezne pogodbe zagotovila možnost (uspešnega) uveljavljanja zahtevkov iz naslova kršitve pogodbe.

Evropska unija (EU) postaja vse pomembnejši akter na področju zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti ter redno sprejema sankcije proti tretjim državam. Primarna zakonodaja EU je za sprejem takih ukrepov nedvoumna, mednarodnopravna podlaga za sprejem ukrepov proti državam, ki niso članice EU in torej niso zavezane z njenim pravom, pa je manj jasna. Članek predlaga delitev na neavtonomne in avtonomne sankcije. Neavtonomne sankcije EU so sprejete v okviru kolektivne varnosti, na podlagi resolucije Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (OZN). Pri tem se postavlja vprašanje zavezanosti EU z obveznostmi, ki izhajajo iz prava OZN glede na to, da ni članica te organizacije. EU pa sprejema tudi avtonomne sankcije, pri katerih gre za samostojen ukrep EU. Zakonitost takih sankcij bo lahko utemeljena v splošnih pravilih mednarodnega prava o odgovornosti (protiukrepi), običajnopravnih pravil o prenehanju veljavnosti in začasnem prenehanju uporabe mednarodnih pogodb ali pa pravu Svetovne trgovinske organizacije.

Leta 2008 je začel veljati nov slovenski kazenski zakonik. Njegova določba 125. člena je povsem spremenila predhodno obravnavanje medicinskih posegov na področju kazenskega prava. Z uvedbo tega člena namreč slovenski zakonodajalec polno sprejme koncepcijo splošnega pojma kaznivega dejanja ter institut privolitve oškodovanca kot razlog izključitve protipravnosti z medicinskimi posegi izpolnjenih biti telesnih poškodb. V okviru tega prispevka avtorja kritično analizirata 125. člen KZ-1 tako iz sistemske kot tudi tehnične ravni in polemično predstavita njegov celovit pomen in posledice. 

Slovensko ustavno sodišče je pristojno presojati skladnost zakonov, drugih predpisov in sodnih odločitev ne le z Ustavo, temveč tudi z mednarodnim pravom. S pooblastili, ki so mu zaupana, zagotavlja učinkovitost mednarodnega prava v Sloveniji. Poleg tega je poklicano reševati nasprotja med mednarodnim in ustavnim pravom. Pri tem ima tri vloge: a priori ustavnosodno presojo mednarodnih pogodb, njihovo posredno ustavnosodno presojo in zagotavljanje prevlade določb mednarodnih pogodb nad Ustavo zaradi vzpostavitve načela največjega varstva človekove pravice. Ustavno sodišče z razreševanjem nasprotij med ustavnimi določbami in mednarodnim pravom varuje ustavo.

Prispevek analizira pomen besede addicere v starem rimskem pravu. Prvi del članka analizira pomen besede addicere v okviru najstarejšega postopka za varstvo lastninske pravice (legis actio sacramento in rem) kot eno od treh obličnih besed (tria verba sollemnia) najstarejšega rimskega sodnega postopka (do, dico, addico). V nadaljevanju raziskuje pomen besede addicere kot izraza, ki je spadal v najstarejši religiozni besednjak vede avgurov. Na temelju primerjave očitnih strukturnih povezav med obredom inavguracije (inauguratio) in vindikacijo, avtor v zadnjem delu članka prihaja do sklepa, da je imela vindikacija v svoji izvirni obliki značilnosti avguralnega akta. To bi pomenilo, da naj sam Jupiter s svojo božjo sodbo razreši spor med strankama, tako da prek ptic pošlje ugodna znamenja za eno od strank. Ko je kralj (rex) prepoznal znamenja, je strankama v sporu oznanil božjo sodbo z izrazom aves addicunt. To utemeljuje sklep, da je najstarejši civilni postopek v Rimu v resnici predstavljal razodetje božje volje, ki je temeljilo na vedi avgurov. To voljo so svetu oznanili z oblično besedo addicere.

Kot resnični steber rimske pravne civilizacije je vloga sodnikov z rastjo in razvejitvijo njihovih nalog dobila pomembnejše mesto v besedilih Justinijanove kompilacije. Opravljanje njihove službe omogoča razlikovanje med dobrimi in slabimi sodniki. Prvi so opravljali svoje dolžnosti učinkovito in nepristransko s tem, da so povezovali dobre značajske lastnosti z intelektualnimi sposobnostmi. Dober sodnik si je pridobil spoštovanje sodržavljanov s svojo doslednostjo. Slabega sta označevali malomarnost in nesposobnost. Nevešči ali površni, včasih pa tudi pokvarjeni sodniki so bili kaznovani, če so hote izdali krivično sodbo. Namen tega prispevka je, da se s spoštovanjem spomni klasičnih pravnikov. Njihovi spisi in še posebej pravne maksime imajo trajno vrednost.

V Parizu se je zgodil umor. Pred sodiščem pričajo vse priče v breme obtoženca. Po naključju je sodnik osebno videl obtoženca v času umora v Orleansu. Mora sodišče obtoženca skladno z dokazi, predloženimi v postopku, obsoditi na smrt? Ali pa lahko odloči, oziroma celo mora odločiti po svoji vesti in ga oprostiti? To je bilo vprašanje, o katerem so v zvezi z upoštevanjem vesti sodišča največ razpravljali v času od leta 1100 do leta 1600. V tej razpravi so sodelovali pravniki, izvedeni v posvetnem in v kanonskem pravu, pa tudi moralni teologi (na primer v priročnikih za spovednike). Prevladujoče mnenje, ki so ga zastopali Azo, Hostiensis in sv. Tomaž Akvinski, je bilo, da bi moralo sodišče pri odločanju o dokazih, ki so jih predložile stranke, izključiti vsako osebno vednost, ki ne bi izhajala iz allegata et probata. Kljub temu pa so vedno obstajala odklonilna mnenja, pa tudi prevladujoče mnenje je bilo manj rigorozno, kot je trdila novejša literatura.

Stara vojvodina Bretanja se je dokončno priključila francoski kroni leta 1532. Na področju prava je v njej veljalo »Bretonsko običajno pravo«, ki je bilo prvič zapisano okrog leta 1320, formalno pa na ukaz kralja Franca I. leta 1539. 685 členov besedila je bilo dokončno reformiranih leta 1580 in so ostali v veljavi do francoske revolucije. Kljub natančnosti pa je bilo treba to temeljno besedilo v kasnejših stoletjih razlagati in prilagajati času. Za to zelo pomembno nalogo so bili odgovorni sodniki Parlamenta (tj. deželnega sodišča) v Rennesu, ki je bilo z ediktom kralja Henrika II. od leta 1554 urejeno po francoskem vzoru. Zaradi odsotnosti obrazložitev sodb v Bretanji kot tudi v celotnem kraljestvu je težko podati natančno predstavitev njihovega razlagalnega pristopa. Na srečo pa je mogoče proučevati knjige, ki so jih napisali glavni sodniki tega sodišča, recimo Guillaume de Lesrat (1545–1586) ali René de La Bigotiàre de Perchambault (1640–1727). Prvi je leta 1581 objavil najbolj znamenite sodbe, ki jih je sam slovesno razglasil na obravnavah »v rdeči togi«, v katerih so natančno navedeni primeri in, čeprav samo posredno, tudi resnični razlogi za sodbe, ki jih je izreklo sodišče. Drugi pa je avtor znanega dela »Institucije francoskega prava v razmerju do bretonskega običajnega prava«, v katerem uporablja historično in precedenčno metodo.

Pričujoči prispevek se osredotoča na njegovo analizo dveh členov bretonskih običajev: na 82. člen o fevdalni pravico do pomoči in na 311. člen, ki govori o pravici do t.i. »premesse«, tj. o predkupni pravici družinskih članov, da kupijo nepremičnino, ko se načrtuje njena prodaja zunaj družine. 

Ponosen sam nase se predsednik sodišča Perchambault ni mogel zadržati, da se ne bi primerjal s cesarjem Justinijanom. Nekatere njegove razlage pa je štirideset let po njegovi smrti ostro napadel drug slaven doktor prava - Augustin-Marie Poullain du Parc (1703–1782), ki je bil profesor francoskega prava na Pravni fakulteti v Rennesu in predsednik lokalne odvetniške zbornice. S tem, da je zbral in leta 1779 objavil vse izpričane izjave, dane pod prisego od leta 1669, potem ko je »veliki« Red o civilnem postopku prepovedal razglašanje sodb »v rdeči togi«, daje pomemben doprinos k boljšemu razumevanju bretonskega običajnega prava. 

Da bi lahko razlagali voljo umrlega, so srednjeveški romanisti izoblikovali teorijo domnev, s pomočjo katere so vsak najmanjši namig uporabljali v korist potomcev. Njihovi nasledniki so v 16. in 17. stoletju dodatno razširili teorijo, da bi z njo podprli plemiške družine. Razvoj v 18. stoletju je šel v drugo smer. V svoji želji, da bi zaščitili družinsko potomstvo in njihovo dediščino, so šli pravniki predaleč in razlage so postale nerazumljive. Posledično so njihov pristop zavrnili v prid upoštevanja izrecnih želja, ki so bile zapisane v oporoki, in se borili proti domnevam glede resnične zapustnikove volje.

21. člen francoskega Zakonika o civilnem postopku določa: Del sodnikovega poslanstva je, da doseže spravo strank. Francoska pravna tradicija, ki se je razvila med francosko revolucijo, je sprva zavračala že samo idejo, da bi sodnik po možnosti silil stranki k pomiritvi. Sodnik lahko od trenutka vložitve tožbe naprej samo skladno z zakonom razreši spor. Hkrati pa je Zakonik o civilnem postopku, ki je bil sprejet leta 1806, potrdil starejšo ureditev (leta 1790) mirovnega sodstva: mirovni sodnik, ki ni bil poklicni sodnik, marveč navadno ugledna lokalna osebnost, je bil v prvi vrsti dolžan spodbujati stranki k poravnavi. 21. člen je pravzaprav posebnost na področju francoskega postopkovnega prava, in je bil tak že od svoje uvedbe leta 1975. Ali to »poslanstvo, da doseže pomiritev strank« pripada poklicnemu sodniku kot posledica odprave mirovnih sodnikov? Ali pa je rezultat sodobnega odkritja nekdanjih sposobnosti? Ta članek prikazuje, kako je znotraj koncepta t.i. »pouvoir modérateur du juge«(sodnikove pomiritvene (spravne) oblasti), ki ga je odkril Gérard Cornu, sodnik v teku postopka vzpostavljal mir med strankama.

Vojaška sodišča, ki jih je francoska revolucija radikalno spremenila, so bila večkrat reformirana že pred reformo v letih 1793 in 1794, ki je vzpostavila poseben sodni sistem. Reforma, ki jo je v 18 mesecih izvedla Armada obale v Cherbourgu, nam omogoča, da dojamemo prispevek rednega kazenskega sodstva k vojaškemu: okrepljene pravice obrambe, uvedba dvojnega porotnega sistema itd. Vendar so nekatere značilnosti posebnost tega sodnega sistema, zlasti tako imenovana »oprostitev«, ki je pooblaščala poroto, da z utemeljitvijo svoje odločitve oprosti obtoženca kazni, ki mu je grozila. V tem času je vojaško sodstvo kolebalo med določeno popustljivostjo in strogostjo izrečenih kazni. Borilo se je, da bi zatrlo endemične nadloge kot recimo dezerterstvo, tatvine, plenjenje, ki so bile na vrhu najpomembnejših kaznivih dejanj. Ta zelo kritizirani sistem sodstva je bil nato deležen še ene reforme, ki je bila izpeljana v septembru 1795 in je za dolgo pustila svoje sledove v vojaškem svetu.

Jean-Jacques Burlamaqui (1695–1748) je bil rojen v Ženevi v premožni družini. Skupaj z Jeanom Barbeyracom (1674–1744) velja za soustanovitelja švicarske frankofonske šole naravnega prava. Burlamaqui je tudi avtor dveh večjih del z naslovoma: Načela naravnega prava (1747) in Načela političnega prava (1751). Obe knjigi uvajata načela naravnega prava v kazensko pravo. Pričujoči članek skuša analizirati pravila, ki jih mora upoštevati sodnik pri svojem uradnem delovanju. Predvsem skuša poudariti, zakaj je v Burlamaquijevih delih sodnik na nek način garant naravnega prava in družbenega ravnovesja. Za tem opisuje dolžnost sodnika, da izreče pretehtano kazen. 

Tradicionalno daje švicarsko pravo sodiščem široko pristojnost oblikovanja pravnih pravil, še posebej na področju civilnega prava. Švicarski parlament je večkrat nalašč uzakonil predpise, ki niso bili zelo podrobni, in prepustil sodnikom, da jih razlagajo. 1. člen Civilnega zakonika iz leta 1907 določa, da naj »če iz zakona ni mogoče povzeti določila, sodišče odloči po običajnem pravu, če ni običajnopravnega določila, odloči po pravilu, ki ga oblikuje kot zakonodajalec. Pri tem sledi ustaljeni doktrini in sodni praksi«. In čeprav se danes zdi, da je ustvarjalna pristojnost sodišč v Švici podobna tisti v večjih državah Zahodne Evrope, je bilo to pravilo na začetku 20. stoletja zelo pogumno in so ga z zanimanjem opazovali v sosednjih državah. Pričujoči članek obravnava zgodovinski izvor te posebne pristojnosti švicarskih sodnikov. Posega nazaj v švicarsko izročilo t. i. Ancien Régime (16. do 18. stoletje) ali celo v pozni srednji vek, ki je nasprotoval uporabi učenega prava in je pogosto puščal sodniku, da odloči glede primera v skladu s pravičnostjo. A tudi zunaj Švice je mogoče konec 19. stoletja opazovati razvoj teorij, ki so zagovarjale večje pristojnosti sodišč, na primer francoska šola prostega znanstvenega raziskovanja (Ecole de la libre recherche scientifique) ali interesno pravoznanstvo (Interessen jurisprudez) in svobodno pravo (Freirecht) v Nemčiji in Avstriji.

Razmerje med pravom in moralo nenehno postavlja vprašanje dopustnosti norm, ki so tuje pravu, v pravni sferi. Dobre šege in navade, ki imajo svoje korenine v tradiciji in hočejo predstavljati transcendentalno moralnost, so brez prave vsebine na področju civilnega prava. Človekovo dostojanstvo, ki ga navdihuje abstraktna osebna moralnost, se pojavlja kot dinamična ideja, ki omogoča uporabo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Leta 1834 je papež Gregor XVI. s t. i. Regolamento legislativo e giudiziario per gli affari civili (Zakonodajni in sodni red za civilne zadeve) izvedel obsežno reformo papeškega sodnega sistema. Ta ureditev je med drugim vpeljala spremembe pri delovanju sodišča Rimske Rote. S to reformo je postala Rimska Rota kot kolegijsko telo redno sodišče za civilne in cerkvene zadeve v Rimu in v papeški državi, ter pritožbeno sodišče za vse ostale kanonskopravne zadeve. Pričujoči članek skuša podati analizo o tem, kako je reforma spremenila pristojnosti sodišča in kako jih je prenesla v sodno prakso. V ta namen je koristno dodatno osvetliti sodni postopek, ki pripelje do izreka sodbe, in ureditev dela sodnikov Rote. 

Tradicionalno, oseba sodnika ne igra glavne vloge v splošnih zgodovinskih delih. To pomanjkanje zanimanja je mogoče v veliki meri pojasniti s starim Montesquieujevim konceptom sodstva, ki je podrejeno izključno zakonu. Kaj bi lahko bil manevrski prostor oblasti, katere dejavnost izključno opredeljujejo zakoni in postopki in katere narava je v bistvu reaktivna? Kontekst Prve svetovne vojne nudi zanimivo možnost analize te trditve. Med prvo nemško okupacijo Belgije, so njeni sodniki spregovorili z močnejšim glasom kot v mirnem času. Zaradi odsotnosti domače izvršilne in začasne ukinitve zakonodajne oblasti, se je značilno povečal pomen sodne prakse kot pravnega vira. V novem kontekstu sovražne okupacije je sodstvo predvsem delovalo kot voditelj lokalnih oblastev in prebivalstva. V pričujočem članku se avtorica posebej osredotoča na odnos belgijskih sodnikov do Narodnega komiteja za pomoč in hrano, kot novega dejavnika, ki je imel v tistem času pomemben patriotski pomen.   

Cesarska Kitajska je razvila močno tradicijo uzakonjenega prava, ki so ga bili sodniki dolžni verno uporabljati. Sodnikom je bila puščena le ozka možnost razlage prava in sodne odločitve so strogo nadzirali po poti upravnega nadzora. Kljub temu so se sodniki v primerih, za katere uzakonjeno pravo ni dajalo rešitve, verjetno lahko zatekali k analogiji, da ne bi ostali zločini nekaznovani. Inovativne rešitve je bilo mogoče vključiti v uzakonjeno pravo s pomočjo posebnega revizijskega postopka. Zaradi omejevanja razlage prava je bilo uzakonjeno pravo predimenzionirano in je urejalo preveč podrobnosti, s čimer je v pravni red vnašalo potencialna neskladja.