Evropska unija (EU) postaja vse pomembnejši akter na področju zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti ter redno sprejema sankcije proti tretjim državam. Primarna zakonodaja EU je za sprejem takih ukrepov nedvoumna, mednarodnopravna podlaga za sprejem ukrepov proti državam, ki niso članice EU in torej niso zavezane z njenim pravom, pa je manj jasna. Članek predlaga delitev na neavtonomne in avtonomne sankcije. Neavtonomne sankcije EU so sprejete v okviru kolektivne varnosti, na podlagi resolucije Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (OZN). Pri tem se postavlja vprašanje zavezanosti EU z obveznostmi, ki izhajajo iz prava OZN glede na to, da ni članica te organizacije. EU pa sprejema tudi avtonomne sankcije, pri katerih gre za samostojen ukrep EU. Zakonitost takih sankcij bo lahko utemeljena v splošnih pravilih mednarodnega prava o odgovornosti (protiukrepi), običajnopravnih pravil o prenehanju veljavnosti in začasnem prenehanju uporabe mednarodnih pogodb ali pa pravu Svetovne trgovinske organizacije.