Avtorica v prispevku obravnava položaj vnaprejšnje dokazne ocene v slovenskem kazenskem postopku. Zaradi tesne povezanosti instituta s postopkom dokazovanja najprej predstavi načelno ločenost dveh faz tega postopka, in sicer faze izvajanja dokazov in faze dokazne ocene. V nadaljevanju se nato osredotoči na institut vnaprejšnje dokazne ocene. Najprej skozi pregled sodne prakse ugotavlja, ali je vnaprejšnja dokazna ocena v našem kazenskem postopku prepovedana ali ne, nato pa razišče tudi smisel njene morebitne prepovedi. Nazadnje se posveti možnosti naših sodišč, da zavrnejo dokazni predlog iz razloga, ker je dejstvo, ki se želi dokazati, že dokazano oziroma ker je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno, ter se sprašuje, ali je tak zavrnitveni razlog ustrezen. Zaradi nasprotujočih si mnenj, ki jih je mogoče najti v sodni praksi, se razprava sklene z ugotovitvijo, da položaj vnaprejšnje dokazne ocene v slovenskem kazenskem postopku ni jasen, natančna analiza sodnih odločitev pa nakazuje na večplasten problem obstoječe ureditve. Avtorica ob koncu sklene, da se zaradi zasnove našega kazenskega postopka vnaprejšnji dokazni oceni kot posledici sodnikove glavne besede v postopku dokazovanja ne moremo popolnoma izogniti.