V članku skuša avtorica predstaviti pomen in vsebino različnih konceptov pravičnosti (distributivne, komutativne in korektivne) v Svetem pismu Stare zaveze. Ker je razumevanje posameznih konceptov pravičnosti določenega okolja vselej odvisno od njene temeljne ideje, je tudi razumevanje različnih oblik pravičnosti Stare zaveze močno pogojeno z razumevanjem pravičnosti starozaveznega Boga. Ta se na prvi pogled zdi strog in maščevalen, njegova pravičnost pa sprva spominja na povračilo in strogo enakost, zato takšne elemente iščemo tudi v ostalih svetopisemskih konceptih pravičnosti. A starozavezni Bog ni maščevalen, njegova pravičnost pa je absolutna, zavezna in odrešenjska. Na tej osnovi lahko starozavezno distributivno pravičnost razumemo kot nezasluženi dar zaradi skrbi za dobro skupnosti (in slehernika v njej). Načelom enakovredne izmenjave komutativne pravičnosti lahko dodamo pošteno medsebojno obravnavanje in spoštovanje dogovora, korektivna pravičnost pa se zdi bolj obnavljalna (restorativna) kot retributivna. Tako opredeljena pravičnost se sklada s samo idejo pravičnosti kot vrhovnim idealom urejanja medsebojnih odnosov.

Ena ključnih vprašanj pravne teorije so, zakaj pravo kot tako velja, iz kje izhaja in kaj je poslednja (najvišja) norma, ki ga utemeljuje (oz. mu daje veljavo). S temi vprašanji so se ukvarjali tudi Hans Kelsen in člani njegovega seminarja, med katere je sodil Leonid Pitamic. Delo akademika Marijana Pavčnika Čista teorija prava kot izziv je v svojem bistvu prikaz nekaterih Pitamičevih pomislekov, idej, misli oz. ugovorov, ki osvetljujejo nekatere vidike razvoja čiste teorije prava ter Pitamičev prispevek in presežek v njem.