Svoboda tiska in novinarjev je v samem jedru svobode izražanja kot temeljne človekove pravice in demokratične vrednote. Njen pomen za demokracijo je očiten in neizpodbiten. Pogojuje obstoj pravice javnosti do obveščenosti, ki je v funkciji demokratičnega nadzora nad oblastjo. Med pomembnejšimi elementi svobode tiska in novinarjev pa je pravica novinarjev do zaščite svojih virov informacij. Vendar čeprav pravno in sodno priznanje te pravice ni novost, kot tudi zavedanje o problemu »zastraševalnega učinka«, ki ga povzročajo omeje- valni posegi v to pravico, nanjo ne smemo gledati ne kot na nekaj samoumev- nega ne kot na dokončno izoblikovani koncept. Prvič, ker se tudi ta pravica v praksi še vedno in prepogosto krši. Drugič, ker ob različnih okoliščinah in po- sebnostih konkretnih življenjskih primerov dobiva različen domet in različne poudarke. In tretjič, ker je za njeno učinkovito pravno zaščito in kakovostno uresničevanje zelo pomembno določanje izjem, kdaj se sme poseči v to pravico in pod katerimi pogoji. To izhaja tudi iz sodne prakse, predvsem iz sodb ESČP, ki so obravnavane v članku. V tem duhu je treba posebno pozornost nameniti nedavni sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki pomeni prvi primer sodne konceptualne utemeljitve te pravice v slovenskem pravnem redu. Avtor analizo sklene z doktrinarnim sklepom o obsegu in razsežnostih te pravice.

Ključne besede: svoboda izražanja, svoboda tiska, pravice novinarjev, zaščita vira informacij, zastraševalni učinek.

Doktrina o neustavni spremembi ustave (ali: doktrina o protiustavnem ustav- nem amandmaju) velja za posebej sporno, celo kontroverzno temo v ustav- nopravni teoriji. V zadnjih letih je bilo na to temo napisanih in objavljenih več člankov in knjig. Avtor poudarja, da v zadnjih dvajsetih letih ni bistveno spremenil svojega pogleda na to doktrino in njeno ustavnosodno uporabnost. Članek opisuje razvoj te doktrine in problem zavračanja kakršnekoli resne razprave o tej doktrini v domačem pravnem okolju. Opozarja na dejstvo, da slovensko ustavno sodišče to doktrino še naprej zavrača, ne da bi za to kot razlog navedlo en sam ustavnopravno utemeljen in argumentiran stavek, ki bi imel podlago v ustavnopravni literaturi in primerjalni ustavnosodni praksi. To sodišče torej to doktrino zavrača z argumentom moči, ne z močjo argumenta. Članek se zaključi z navedbo primerov, v katerih je treba po mnenju avtorja uporabiti to doktrino.

Ključne besede: neustavna sprememba ustavne (doktrina o neustavnem ustavnem amandmaju), ustavno sodišče, države članice Sveta Evrope, temeljska ustavna demokracija, ustava.

Članek prinaša kritično analizo odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1634/22, s katero je sodišče zaradi neustavne hrambe prometnih podatkov razveljavilo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Avtor teoretični okvir črpa iz koncepta »bozo učinka« in »mrtve tehnokracije«, ki označujeta sistemski razkroj ustavne substance zaradi negativne kadrovske selekcije in prevlade golo-formalističnih procedur nad suverenim ustavnosodnim mišljenjem. Analiza se osredotoča na metodološki zasuk v 21. točki obrazložitve odločbe, v kateri je večina sodnikov vnaprej zavrnila uporabo testa sorazmernosti, kar avtor označuje za predajo ustavne suverenosti in nekritično sledenje sodni praksi ESČP (zadeva Škoberne). Posebna pozornost je namenjena ločenim mnenjem, predvsem paradoksu v ločenem mnenju sodnice dr. Šugman Stubbs, ki kljub priznavanju »mejnosti primera« in razumevanju pomislekov manjšine (sodniki Knez, Čeferin, Kogovšek Šalamon) pristane na absolutno procesno ekskluzijo. Avtor opozarja na nevarnost ustavnega purizma, ki v imenu procesne higiene žrtvuje materialno pravičnost in javno varnost, ter poziva k vrnitvi k vsebinski presoji in ustavni suverenosti.

Ključne besede: Ustavno sodišče RS, zasebnost, prometni podatki, bozo učinek, mrtva tehnokracija, ekskluzija dokazov, test sorazmernosti, ustavna suverenost.

Članek celovito analizira teorijo legitimnosti, umeščeno v kontekst sodobnega ustavništva, s poudarkom na vlogi ustavnega sodstva in razmerju med golo legalnostjo ter moralno-vsebinsko legitimnostjo kot upravičenostjo oblasti. Izhajajoč iz klasičnih socioloških (Weber in Luhmann) in pravno--teoretičnih (Kelsen, Schmitt in Radbruch) temeljev, avtor zagovarja prehod k materialnemu razumevanju legitimnosti, ki temelji na človekovih pravicah in socialni državi. Posebna pozornost je namenjena Habermasovemu deliberativnemu modelu, ki legitimnost vidi v racionalnem javnem diskurzu. Osrednji del besedila kritično obravnava judikalizacijo politike, posodnikovanje odločitev in ustavnosodno pravotvorje kot nujne elemente varovanja ustavne demokracije, hkrati pa opozarja na nevarnosti izpraznitve ustavne morale. Zaključek prinaša kritično refleksijo o novih izzivih digitalne dobe in neoliberalizma, ki zahtevajo redefiniranje ustavnih jamstev in aktivnejšo vlogo državljanov skozi civilno neposlušnost, kadar so temelji legitimnosti ogroženi. Članek sklene pomislek, da bi bilo treba teorijo legitimnosti na novo poustvariti, sicer brez pretrganja z njenim razvojem in genezo, vendar morebiti tudi z nekaterimi drugačnimi zaključki, kot so v politični in pravni filozofiji in teoriji prevladovali desetletja.

Ključne besede: teorija legitimnosti, Weber, Luhmann, Kelsen, Schmitt, Habermas, Dworkin, Rawls, razpravna legitimnost, diskurzivna in deliberativna demokracija, globalizacija, digitalizacija, slovenska ustavna kultura, morala, praksa.